Na pedalih: Ko oblast ustavi kolesa …

V slovenskem kolesarskem prostoru, kjer glasno odmevajo uspehi asov, kot sta Tadej Pogačar in Primož Roglič, se v ozadju odvija precej manj izpostavljena, a za prihodnost športa ključna zgodba: zaostritev pogojev za organizacijo kolesarskih prireditev v naravnem okolju, ki je že pripeljala do prvih odpovedi tradicionalnih kolesarskih dogodkov. V središču dogajanja je novela Zakona o ohranjanju narave (ZON), ki jo je pripravilo Ministrstvo za naravne vire in prostor.

Ena ključnih sprememb omenjenega zakona je izenačitev pogojev za kolesarske prireditve s tistimi, ki že veljajo za motorna vozila. Namen zakonodajalca je jasen: več pravne varnosti, enaka obravnava in boljše varstvo narave. Po novem je javne prireditve v obliki voženj – tako z motornimi vozili kot s kolesi – dovoljeno organizirati le zunaj zavarovanih območij, območij Natura 2000, naravnih vrednot in ekološko pomembnih območij. Ker takšna območja pokrivajo več kot polovico Slovenije, organizatorjem v praksi za organizacijo tovrstnih prireditev ostane približno 45 odstotkov ozemlja države, kar pa v razgibani in naravovarstveno občutljivi Sloveniji pogosto pomeni zelo omejene možnosti izbire tras.

Administrativni filter: brez soglasij ne gre

Novela omenjenega zakona uvaja tudi strožji postopek pridobivanja dovoljenj. Organizatorji morajo po novem ob vlogi na upravni enoti obvezno priložiti mnenje Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, v primeru prireditev v gozdu pa še mnenje Zavoda za gozdove Slovenije. Obe mnenji sta obvezni, rok za njuno izdajo pa je 30 dni od prejema popolne vloge. V praksi to pomeni dodatno časovno in organizacijsko breme, predvsem pa negotovost, ali bo prireditev sploh dobila zeleno luč. 

Kras Kros: žalosten simbol posledic novega zakona

Najbolj odmeven primer posledic nove zakonodaje je odpoved gorskokolesarske prireditve Kras Kros. Dogodek, ki je več kot desetletje privabljal kolesarje iz Slovenije in tujine, je postal simbol težav, s katerimi se soočajo organizatorji. Vodja prireditve Borut Klančič pojasnjuje:

Po enajstih letih smo morali ugasniti prireditev, ki je spadala med najbolj množične v Sloveniji. Na Kras so prihajali vrhunski tekmovalci in rekreativci, udeležba pa je bila med 350 in 500 kolesarjev.

Ključna ovira je bila nezmožnost pridobitve soglasij. Trasa je namreč potekala po protipožarnih presekah, ki po novi zakonodaji ne sodijo med gozdne ceste, temveč med naravno okolje, kjer pa so prireditve prepovedane, če to območje spada med varovana območja. Organizator, AMKK Ales.ca-racing, je poleg negativnega mnenja Zavoda RS za varstvo narave prejel tudi zavrnitev Zavoda za gozdove Slovenije. Tam so poudarili, da bi bilo prireditev mogoče organizirati zgolj na gozdnih cestah, kar pa bi v praksi pomenilo popolno spremembo koncepta dogodka.

Paradoks dolgoletnih prireditev

Posebej problematično se organizatorjem zdi, da zakon ne razlikuje med novimi in že uveljavljenimi prireditvami. Goran Sambt, član odbora za množičnost in rekreacijo pri Kolesarski zvezi Slovenije, opozarja:

Pridemo do paradoksa, da prireditve, ki že 15 let sobivajo z naravnim okoljem in so dobro sprejete, nenadoma ne morejo več biti organizirane.

Po njegovih ocenah bi bila lahko ogrožena kar polovica kolesarskih prireditev v Sloveniji. Številni organizatorji namreč nimajo realnih alternativ uveljavljenim trasam, saj je prilagoditev tras v skladu z novimi pravili pogosto neizvedljiva.

Kolesarska zveza: podpora varstvu okolja, a ne za vsako ceno

Na Kolesarski zvezi Slovenije poudarjajo, da razumejo potrebo po varovanju narave, vendar opozarjajo na nujnost iskanja kompromisov. Predsednik odbora za gorsko kolesarstvo Primož Štrancar pravi:

Podpiramo namero, da v najbolj občutljivih območjih, kot je Triglavski narodni park, takšne dejavnosti niso primerne. A hkrati imamo v Sloveniji ogromno terenov, ki so idealni za kolesarske prireditve. Na teh območjih bi morali omogočiti njihovo izvedbo.

Ena od predlaganih rešitev je določitev stalnih tras v občinskih prostorskih aktih. Takšne trase se ne bi štele za naravno okolje, kar bi organizatorjem omogočilo izvedbo prireditev brez dodatnih soglasij. 

Izjeme in možnosti za organizatorje

Zakon predvideva tudi izjeme. Omejitve ne veljajo za naselja, javne in nekategorizirane ceste, druge prometne površine, gozdne ceste, športno-rekreacijske površine, območja infrastrukture in rudarskih dejavnosti. V teoriji to pomeni, da je prireditve mogoče organizirati tudi brez zapletenih postopkov, vendar je v praksi takšnih površin pogosto premalo ali pa ne omogočajo izvedbe kakovostnih gorskokolesarskih tras. 

Posledice za šport in turizem

Odpoved dogodkov, kot je Kras Kros, ima širše posledice. Ne gre le za izgubo športne prireditve, temveč tudi za vpliv na lokalno gospodarstvo, turistično ponudbo, promocijo regij in razvoj rekreativnega športa. Organizatorji opozarjajo, da so takšni dogodki pomemben del športne infrastrukture in družbenega življenja, njihovo izginjanje pa bi pustilo dolgoročne posledice. 

Rekreativci ostajajo na utrjenih poteh

Pomembno je poudariti, da zakon ne omejuje rekreativnega kolesarjenja. Vožnja v naravnem okolju je še naprej dovoljena po utrjenih poteh, če temu ne nasprotuje lastnik ali upravljavec. Novela tudi natančneje definira pojem utrjene poti, kar naj bi zmanjšalo dosedanje dileme pri uporabi gozdnih in poljskih poti. 

Iskanje ravnotežja 

Nova ureditev prinaša več reda, jasnosti in pravne varnosti, vendar hkrati odpira vprašanje sorazmernosti ukrepov. Primer Kras Krosa kaže, kako hitro lahko administrativne spremembe ustavijo tudi dolgoletne in dobro uveljavljene prireditve. Na ministrstvu sicer priznavajo začetne težave in napovedujejo dodatna pojasnila ter sodelovanje z organizatorji. A ključni izziv ostaja: najti ravnotežje med varovanjem narave in omogočanjem razvoja športnih dejavnosti. 

Kako se bodo morali organizatorji prilagoditi?

Nova realnost organizatorje sili v prilagoditve, ki jih slovenski kolesarski prostor doslej ni poznal. Možni scenariji so selitev prireditev na območja zunaj varovanih con, tudi če to pomeni izgubo tradicionalne lokacije, spremembo tras na način, da potekajo izključno po dovoljenih površinah, kot so gozdne ceste ali kategorizirane poti, vzpostavitev stalnih tras v sodelovanju z občinami, ki jih je mogoče določiti v prostorskih aktih in tako izvzeti iz režima naravnega okolja, zmanjšanje obsega dogodkov ali njihova preobrazba v manjše, lokalne prireditve z manj zahtevno logistiko in povečano sodelovanje z državo in stroko, saj brez usklajevanja z institucijami organizacija prireditev praktično ni več mogoča. Za zdaj pa je jasno predvsem eno: slovenski kolesarski prostor se sooča z eno največjih prelomnic v zadnjih letih.

Novela zakona ni rešila ključnih težav kolesarjev

Kljub obsežni noveli zakona večina ključnih težav kolesarjev ostaja brez rešitve:

• neupravičeno enačenje gorskih kolesarjev (MTB) z motornimi vozili,
• neupoštevanje potreb MTB skupnosti,
• nesorazmerno visoke kazni,
• nejasnosti pri organizaciji prireditev,
• pomanjkanje jasne opredelitve nasprotovanja lastnikov poti. 

Namesto povečevanja kazni in prepovedi bi se morala zakonodaja usmeriti v iskanje uravnoteženih rešitev, ki upoštevajo tako varstvo narave kot pravico do aktivnega preživljanja prostega časa v naravnem okolju. Kljub določenim izboljšavam kolesarji pozivajo, da se ponovno preučijo pripombe gorskokolesarske skupnosti in jih uskladijo s smernicami države za razvoj športa in turizma. Ministrstvo za naravne vire in prostor na te očitke odgovarja:

Z izenačitvijo pravil želimo zagotoviti pravno jasnost, enako obravnavo in boljše varstvo narave.