#Srečanja: Mož, ki starodobnikom vrača sijaj in tehniki življenje

Pogovor

Vladimir Perkič, član AMZS: Vsak avto ima dušo!


70-letni Vladimir Perkič, upokojeni diplomirani inženir elektrotehnike, s svojo predanostjo tehniški kulturi pooseblja več kot stoletje dolgo tradicijo AMZS. Je lastnik izjemne zbirke starodobnikov, v kateri je vsakemu avtomobilu posebej s svojim bogatim znanjem, neizmerno voljo in skoraj čudežnimi rokami vrnil življenje. Obiskali smo ga v njegovi garaži, kjer živijo avtomobili z dušo.

Vladimir je tudi izkušeni radioamater, ki je še danes sposoben prek mehanske telegrafije v Morsejevi abecedi sprejeti od 140 do 150 znakov v minuti in oddati več kot 120 znakov na minuto. Je predsednik Društva starodobnih vozil Johann Puch - Janez Puh iz Ljutomera in podpredsednik ter vodja tehničnih komisarjev za avtomobile pri Zvezi slovenskih društev ljubiteljev starodobnih vozil Slovenije. Predvsem pa je človek, iz katerega kar kipijo znanje, predanost in strast do tehnike.

VIDEO: Vstopite v njegov tehniški zaklad ...

Ste aktivni predstavnik tehniške kulture, ki veliko časa in znanja namenja starodobnikom, in član AMZS. Zakaj je po vašem mnenju pomembno, da ima Slovenija avtomobilski klub, ki deluje že več kot 110 let?

Med ključnimi vidiki je nedvomno učinkovita pomoč na cesti. Razvoj avtomobilizma je šel tako daleč, da si danes pri tako kompleksnih motorjih in predvsem elektroniki ob morebitni okvari sam praktično ne moreš nič več pomagati. Ko se sodoben avto ustavi, nimaš kaj drugega, kot poklicati AMZS. Imam zelo dobre izkušnje s člansko pomočjo, saj so mehaniki vedno prišli relativno hitro, pomagali ali pa avto prepeljali tja, kamor sem želel. Izredno pomembna vloga AMZS je tudi izobraževanje in združevanje članov. Prek AMZS spremljaš razvoj mobilnosti, s prebiranjem Motorevije pa dobiš koristne nasvete oziroma napotke in se konec koncev lažje odločiš tudi za nakup novega avtomobila, saj izveš veliko koristnega. Motorevijo sem denimo prebiral že v srednji šoli in tudi kot študent sem vedno komaj čakal, da je izšla nova številka.

Kot inženir in voznik boste torej ostali član AMZS tudi v prihodnje?

Absolutno, člana sva oba z ženo. Gre za neko varnost, kjerkoli po svetu se voziš. Varnost na cesti je izredno pomembna, če se res voziš veliko, tako da vsem absolutno svetujem članstvo v AMZS. Govorim iskreno, ker imam s članstvom same pozitivne izkušnje. 

Anglež stare šole - austina-healey, vitez vetra med klasičnimi roadsterji iz petdesetih.

Ker svoje avtomobile poznate do zadnjega vijaka, se zdi, kot da vas na cesti ne more nič ustaviti. A ste mi zaupali, da vam je AMZS priskočil na pomoč tudi na izletu z vašim najljubšim starodobnikom …

Da, za volanom moje avtomobilske ljubezni austina-healeyja letnik 1955 se je na poti na Dolenjsko začelo kaditi izpod pokrova motorja. Popustila je cev hladilnika olja. Še danes se spomnim, kako skrušena sva z ženo sedela ob vozniku AMZS. Pri pripravi na transport me je hitro pomiril s svojo strokovnostjo, saj je natanko vedel, kako kaj dela in se zavedal, da natovarja dragocenega starodobnika.

Vladimir je kar 8 let denimo posvetil obnovi “ljudskega bugattija”, lahkega športnega avtomobila iz dvajsetih let. Izjemna obnova amilcarja mu je prinesla tudi prestižno mednarodno priznanje - prehodni pokal angleškega registra ljubiteljev starodobnikov znamke Amilcar.

Bi se strinjali s trditvijo, da mora pravi voznik ne samo znati voziti avto, ampak ga tudi razumeti, se pogovarjati z njim v njegovem jeziku?

Absolutno. Vsak od teh starih avtomobilov ima neko svojo dušo. Vsak avto ima tudi neke svoje tehnične omejitve, preko katerih kot voznik ne smeš. Včasih si lahko daš malo duška in avto to ve, skoraj razume. Ampak stroj ti bo vedno vrnil to, kar boš ti njemu dal. To je na koncu pozitivna energija. Nikoli nisem imel nesreče s starodobnikom in posredovanje AMZS pomoči pri austin-healeyu je bil tudi edini primer, ko avtomobila nisem pripeljal domov. Bila je moja napaka. Če si do starodobnika prijazen, ti bo avto to vrnil z dvojno mero.

Ko Vladimir sede in zažene svojega Angleža stare šole - austina-healeya, viteza vetra med klasičnimi roadsterji iz petdesetih let, je hitro jasno, da je eden tistih voznikov, v katerih živi neusahljiva strast do vožnje. Kar 8 let je denimo posvetil obnovi “ljudskega bugattija”, lahkega športnega avtomobila iz dvajsetih let. Izjemna obnova amilcarja mu je prinesla tudi prestižno mednarodno priznanje - prehodni pokal angleškega registra ljubiteljev starodobnikov znamke Amilcar.

Ste pravi voznik, ki uživa v občutkih prvinske mehanike. Kako gledate v prihodnost in napovedi o avtomobilih brez volana?

Zelo dobro vprašanje. Elektrika in avtonomna vozila so zagotovo prihodnost. Jaz pa še vedno pravim: za vse, ki uživamo v vožnji, predvsem s starodobniki, je to vožnja za dušo. Kakor hitro pa avto potrebuješ za komercialne namene, za vsakdanjik, pa se predaš in samo gledaš, kako hitro boš prišel do končnega cilja, je kot bi se peljal z vlakom. Zato bo še toliko bolj lepo doma v garaži imeti star avto, ki bo alternativa avtonomni vožnji in se boš z njim lahko zapeljal za dušo. V Zvezi slovenskih društev ljubiteljev starodobnih vozil Slovenije se pod okriljem mednarodne zveze ANF trudimo, da se bomo še dolgo lahko po cestah vozili s starodobniki. Avtonomna vozila bodo prinesla velike spremembe, ki odpirajo številna vprašanja, med katerimi je tudi, po katerih cestah oziroma kje se bomo v svetu avtonomnih vozil zapriseženi vozniki s svojimi “oldtimerji” sploh lahko vozili. Bojim se, da bo veliko omejitev in denimo avtoceste za nas več ne bo. Zato na zvezi trdo delamo in smo pri tem kar uspešni. Težave pa so tudi z energenti, saj stari avtomobili potrebujejo prilagojena kakovostnejša goriva. Lastniki starodobnikov smo v današnjem novem svetu zelo ogroženi tudi zaradi goriv, ki so v narekovajih za starodobnike čedalje slabša, manj obstojna, zato imamo zaradi njih težave pri prezimovanju vozil. Na tem področju smo v mednarodnem združenju zelo aktivni in prihajajo tudi nova goriva, ki bodo motorjem naših avtov prijaznejša.

"Mladim, ki se želijo ukvarjati s starimi avtomobili in se podati na pot starodobništva, svetujem, da avtomobil, ki si ga želijo, najprej res dobro spoznajo."

Kdaj ste prvič začutili draž bencinskih hlapov? Kako oziroma s katerim avtomobilom se je zagnal časovni stroj in se z obnovami vrnil v tehniško preteklost?

Zelo daleč nazaj. Tja proti koncu osnovne šole sem se v glavnem vozil s kolesom in čeprav je v Prekmurju ravnica, sem si vedno želel, da bila vožnja še lažja, še hitrejša. Zelo hitro sem prišel do svojega prvega kolesa s pomožnim motorjem, madžarskega donga. Takrat sem prvič začutil draž bencinskih hlapov. Po srednješolskih makadamskih kilometrih med Beltinci in Lendavo na 125 kubični vespi ter precej bolj resni, celo nevarni jawi 350, ki se mi je zamerila zaradi dveh padcev, se je v drugem letniku študija začela zgodba z avtomobili. Zvedel sem, da v domači vasi prodajajo fiat topolino - ob koncu šestdesetih let je bil to eden izmed štirih avtomobilov v Beltincih. Do tega karizmatičnega avtomobila, polnega krajevnih zgodb, sem prišel zelo poceni in se z njim odpeljal v Koper, kjer je živela mama in tam naredil nujno potreben veliki servis motorja. Prav ta moj prvi avto, ki sem ga celo pobarval v vijolično barvo, da bi z njim zbujal pozornost, je bil povod, da sem se začel ukvarjati z obnovo starodobnikov. Topolina sem prijatelju prodal za simbolično ceno, praktično podaril. Ta ga je zvozil do konca, potem pa se je za mojim prvim avtom zgubila vsaka sled. Po dvajsetih leti sem ga sredi devetdesetih let ponovno našel in to je bil ključni povod, da sem se začel ukvarjati z obnovo starodobnikov. Vse, kar danes vidite v moji garaži, je nastalo po obnovi topolina. Tako je vzklila moja ljubezen do starih avtomobilov. Največ sem se naučil prav z obnovo svojega prvega avtomobila - topolina.

Kaj svetujete mladim oziroma nekomu, ki se želi lotiti projekta obnove starodobnika?

Vsakdo, ki se loti restavratorskega projekta starodobnega vozila, mora najprej zelo dobro poznati njegovo zgodovino in do potankosti preštudirati model vozila, še preden se loti obnove. Seveda je drugače, če se odločite za nakup že obnovljenega avtomobila. Ampak tudi takrat lahko nastane velika zadrega, če kupite mačka v žaklju. Sam sem vedno kupoval avtomobile za obnovo, kar pomeni, da so bili vedno v slabem stanju. Sem pa pazil, da so bile vse ključne komponente - predvsem strateški deli, ki se jih res težko dobi, denimo razni merilniki … - na vozilu, da sem imel čim manj stroškov z dokupovanjem delov. Mladim, ki se želijo ukvarjati s starimi avtomobili in se podati na pot starodobništva, svetujem, da avtomobil, ki si ga želijo, najprej res dobro spoznajo.

Imate tudi vi zanimivo izkušnjo z AMZS?

Delite jo z nami in ostalimi člani AMZS: pišite na naš elektronski naslov clanstvo@amzs.si ali motorevija@amzs.si.

 
VIDEO: Vladimir je s svojim stoletnikom amilcar sodeloval tudi pri obeležitvi 110-letnice AMZS

Ključne besede


SrečanjastarodobnikiAMZS članstvočlan AMZS

Vam je članek všeč?

Zaploskajte mu – kliknite in držite gumb. Dlje, ko boste ploskali, bolj vam je članek všeč. Z aplavzom nam sporočate, kateri članek izstopa. Hvala!

68

Jure Gregorčič

Jure Gregorčič

Novinar - urednik Motorevije

Priljubljenost članka

68

Shrani

Delite s prijatelji