Srečanja: Z branjem do več strpnosti, tudi v prometu

V poletna Srečanja smo z namenom, da nam zaupa nekaj knjižnih namigov za počitniško branje, povabili Sabino Fras Popović, komparativistko z doktoratom iz bibliotekarstva, pisateljico in predavateljico na ljubljanski filozofski fakulteti. Še pomembnejši razlog pa je osveščanje o pomenu branja, ki je, kot potrjujejo številne raziskave, ključnega pomena za razumevanje sveta okoli nas in nas samih.

Naša članica je namreč že desetletja aktivna na področju promocije knjig, branja, bralne kulture in mladinske književnosti, za kar je prejela številne strokovne nagrade, leta 2023 tudi Čopovo diplomo za življenjsko delo, najvišjo državno nagrado za izjemne uspehe na področju knjižničarstva. Najin pogovor se je začel, kot se najbrž marsikateri v zadnjih tednih, ko smo vozniki pogosto ujetniki v kolonah pločevine, ki se z veliki zamudami pomika po slovenskem avtocestnem križu – obe se namreč večkrat tedensko voziva po štajerski avtocesti v službo v prestolnici. 

Bi bila naša vozniška skupnost boljša, predvsem pa bolj strpna in spoštljiva, če bi bilo med nami več bralcev leposlovja? 

Branje je pomembno za naše vsakodnevno življenje. Če ne beremo, težko razumemo že navodila za uporabo gospodinjskih aparatov. Enako velja za promet in prometne znake. Nadalje pa se moramo zavedati, da se ljudje z empatijo ne rodimo – ta je privzgojena oziroma pridobljena. Spodbuja jo ravno dobro leposlovje, ki ima izrisane like z vso čustveno paleto, kar nam omogoča vstop v laboratorij odnosov. Raziskave psihologov že desetletja potrjujejo, da smo ljudje, ki beremo, bolj empatični in manj agresivni, tudi zato, ker znamo svoja čustva poimenovati, o njih spregovoriti. Agresija namreč nastopi, ko zmanjka besed. Če ne beremo in ne spoznavamo svojega sveta, če o njem ne znamo govoriti in če ne začutimo sočloveka, potem tudi pri vožnji ne bomo upoštevali drugega voznika, ki je morda v stiski.

Ko se vozim po naših avtocestah, ugotavljam, da je pravzaprav še malo nesreč – glede na to, koliko voznikov vozi brez upoštevanja osnovnih pravil. Zaznavam pa tudi, da se razvija empatija: ob zožitvah pasov ali priključkih na deloviščih se voznik ustavi, da se lahko drug vključi, ali pa s tem namenom začne počasneje voziti voznik kamiona … Prepričana sem, da če bi ljudje več brali knjige, pri čemer govorim o globokem, osredotočenem branju, pri katerem si dovoliš čustvovati z literarnim junakom, bi znali bolje začutiti drugega tudi v svojem realnem življenju. 

Raziskava Knjiga in bralci VII je ugotovila, da kar 70 odstotkov odraslih Slovencev sodi med nebralce oziroma občasne bralce, le 33 odstotkov prebere več kot tri knjige na leto. Nas lahko na osnovi teh podatkov skrbi razvoj naše družbe?

Da, bralne navade odraslih drastično padajo, vemo pa, da je pri otrocih in mladih ključen zgled odraslih. Da nimamo časa za branje, je izgovor, za katerim se skriva dejstvo, da nam to ni pomembno.  Ali veste, kakšen je naš zaslonskih čas? Pri odraslih od štiri do šest ur, pri otrocih pa od šest do devet ur – dnevno! Po raziskavah, ki jih imamo v Sloveniji na voljo, odrasli profesionalni bralci branju namenimo od šest do devet ur – tedensko. Kaj bodo torej mladi povzeli po nas? Kot družba smo odgovorni, da branju povrnemo pomen. Brez branja ni aktivnega državljanstva, kritične misli, radovednosti in dvoma, slednja sta osnova napredka.

Brez branja tudi ni razvoja možganov. Nevroznanstveniki in psihologi opozarjajo, da se možgani otrok, ki berejo, razvijajo povsem drugače kot možgani nebralcev. Če naši otroci in mladi ne bodo brali, ne bodo mogli kakovostno opravljati del in opravil, ki jih potrebujemo za delovanje družbe.

Kako spodbujati k branju knjig?

Pri odraslih, ki ne berejo, se je praviloma nekaj zalomilo v mladosti. V odrasli dobi se branje samo od sebe zelo težko zgodi, saj gre za oblikovanje nove navade. A nikoli ni prepozno, da revitaliziramo svoje možgane! Moje priporočilo je, da bralci oziroma tisti, ki verjamemo v moč branja, o tem glasno govorimo. Da najdemo koga v svojem krogu, za katerega ocenjujemo, da ga branje vsaj malo mika, in ga k temu spodbujamo. Ali obratno – če ne berete knjig, si pa to vsaj malo želite, povprašajte koga od svojih bližnjih, za katerega veste, da rad bere, naj vam priporoči dobro knjigo. Zelo dragocene so bralne skupnosti, ki omogočajo srečevanja, povezovanje ter debatiranje o knjigah in branju. Te skupnosti so tudi v digitalni obliki, na primer na Instagramu, kjer lahko najdemo bralna priporočila s pristnim navdušenjem nad prebranimi knjigami. Začnite s krajšimi dnevnimi intervali branja. Za začetek je dovolj deset minut.

Poletni bralni namigi Sabine Fras Popović

• Samo Rugelj: Vandranje
• Petra Julia Ujawe: Najboljše šele pride 
• Marija in Andrej Štremfelj: Objem na vrhu sveta
• David Nicholls: Tukaj ste
• Virginie Grimaldi: Čas je, da spet prižgemo zvezde
• Nino Haratišvili: Osmo življenje (Za Brilko)

In za konec: zakaj AMZS članstvo?

AMZS je stvar podedovane družinske kulture. Član je bil že moj oče. Dokler je vozil, je bilo samoumevno, da je vse za avto urejal pri AMZS. Ko sva si z možem omislila svoj avto, je bil AMZS del vrednot, ki sva jih prenesla v samostojno življenje. Najprej je bil član mož, sedaj pa smo v družini že štirje vozniki, zato smo se odločili za družinski paket.

AMZS je za nas občutek varnosti, sinonim za pomoč 24/7, skupnost, na katero se obrneš, ko si v stiski, in veš, da ti bo zaradi strokovnega znanja in široke mreže lahko pomagala. Ob tem pa dobimo še revijo, kar je super.

AMZS članstvo za nas torej nikoli ni bilo vprašanje, ali da ali ne – za nas je nekaj, kar se prenaša iz roda v rod. Najstarejši sin, ki je star 22 let, že sprašuje, kdaj ne bo več v družinskem paketu, da si bo sam uredil svoje članstvo. Ravno zato je krasno, da ima AMZS možnost družinskega članstva, saj lahko družinske vrednote, s katerimi sva z možem odraščala in so nama dale varen okvir, prenašava naprej na svoje otroke. Tako kot branje.