Jan Poropat, evropski prvak v minimotu

| Šport

Devetletna pot do prvaka v športu , kjer odrasli možje merijo moči na miniaturnih in hitrih dirkalnikih


Med motošportnimi kategorijami so dirke v minimotu potisnjene precej na obrobje zanimanja javnosti – kar ob uspehih Tima Gajserja v motokrosu, Marka Jermana v hitrostnem motociklizmu ali Mateja Žagarja v speedwayu ni nič nenavadnega. A tudi v minimotu imamo odličnega slovenskega športnika – Portorožan Jan Poropat je namreč letos avgusta postal evropski prvak. V pogovoru nam je opisal svojo pot do naslova, pa tudi nekaj skrivnosti mini-dirkalnikov na dveh kolesih.

Ne spregljete naših športnih vsebin

Jan, kako si vstopil v dirkaški svet na dveh kolesih?

Z minimoto dirkaškim svetom sem se prvič spoznal na zadnji dirki državnega prvenstva v Kopru, jeseni 2007. Šport mi je bil všeč in že naslednjo sezono sem začel dirkati.

To je precej nenavadna pot za uspešnega tekmovalca. Večina dirkačev v minimotu začne z dirkanjem še v otroških kategorijah. Ti se z motošportom v otroških letih nisi ukvarjal?

Ne, nikoli. Kot mladenič sem si tega sicer vselej želel, rad sem tudi spremljal dirke na dveh kolesih in v kartingu, a nikoli ni bilo možnosti za sodelovanje. Ko se je ponudila možnost za dirkanje v razredu minimoto, sem jo takoj zagrabil.

Nepoznavalcem se minimoto dirkalniki zdijo kot otroške igračke. Kako zmogljivi so v resnici? Kakšna so tehnična pravila, ki jim morajo ustrezati?

Minimoto dirkalnik razreda open lahko v dolžino meri 106 cm, njegova medosna razdalja pa je lahko največ 73 cm. V naši kategoriji uporabljamo enovaljne dvotaktne motorje s prostornino do 51 kubičnih centimetrov, motor poganja zadnje kolo prek centrifugalne sklopke. Motorji so seveda po dirkaško “naviti”. Zmorejo 18 ali 19 konjskih moči (13,2 do 14 kW), zavrtijo pa se do 15.000 ali 16.000 motornih vrtljajev na minuto. Cel dirkalnik tehta 25 kilogramov, na nekaterih stezah pa doseže tudi 130 km/h.

Cel dirkalnik tehta 25 kilogramov, na nekaterih stezah pa doseže tudi 130 km/h.

Gre torej za prave dirkaške agregate. Kje jih dobite?

Za dirke evropskega prvenstva sem šel po motor v Italijo, saj so italijanski motorji najhitrejši. V ospredju so motorji znamk BZM, IAME Parilla in še nekaj drugih znamk, z njimi pa dirkajo vsi najboljši. Če jih hočeš premagati, moraš pač imeti najboljši motor.

Kaj pa ostala mehanika minimoto dirkalnika? So tudi tam pomembni sestavni deli?

Uporabljati moraš seveda kakovostne sestavne dele, a še bolj pomembna je prava nastavitev. Minimoto dirkalniki sicer nimajo vzmetenja, lahko pa prilagajamo dolžino vilic in s tem medosno razdaljo, pomembna je tudi nastavitev težišča.

Odrasli možje na miniaturnih in hitrih dirkalnikih – je dirkanje v minimotu nevarno?

Tako kot pri vseh dirkaških športih tudi tu prihaja do nesreč oziroma padcev. Najpogostejše so poškodbe gležnjev in ključnic, pa tudi zapestij in prstov. Sicer pa dirkači uporabljamo podobno zaščitno opremo kot ostali. To pomeni čelado, rokavice, škornje in dirkaški kombinezon, ki pa je usnjen samo na nekaterih mestih, saj na motorju sedimo precej bolj sključeno, zato mora biti kombinezon bolj prožen.

Nobeno dirkanje ni zastonj oziroma poceni. Tudi v uspehe v minimotu je treba vložiti kar nekaj denarja, mar ne?

Odvisno, kakšne cilje imaš. Če dirkaš zgolj za zabavo in se udeležiš le dirk v domačem prvenstvu, je to razmeroma poceni šport, saj so dirkalniki na voljo že za razmeroma majhno ceno. A z apetiti hitro zrastejo tudi stroški, še zlasti če se želiš udeležiti dirk v tujini. Mi po dirkah potujemo z avtodomom, a nas kljub temu sezona stane kar nekaj evrskih tisočakov. Nakup motorja in delov zanj je seveda dodaten strošek, ki ga moramo pokriti sami. Pokroviteljev namreč nimamo.

Kakšna je bila pot do naslova evropskega prvaka?

Evropsko prvenstvo je bilo sestavljeno iz dveh dirkaških koncev tedna konec julija in v začetku avgusta. Prve tri dirke so bile v češkem Mostu, druge tri dirke pa v italijanski Franciacorti. Zmagovalca da izkupiček točk na vseh šestih dirkah oziroma vožnjah. Največji korak k naslovu prvaka sem naredil v Mostu, kjer sem dvakrat zmagal, enkrat pa sem bil drugi. V Italiji sem bil v vseh treh vožnjah tretji, kar je zadostovalo za skupni naslov najboljšega.

Te mika, da bi prestopil v katero od kategorij “velikih” motorjev?

Seveda me mika, a brez denarja se dirkanja s pravimi motorji seveda ne moreš lotiti. Stroški so tam bistveno višji. Je bil pa minimoto odskočna deska za marsikatero današnjo zvezdo dirkaškega športa. Na minimotu so svojo kariero začeli Valentino Rossi, Marco Simoncelli, Andrea Dovizioso, Marco Melandri in številni drugi. A ti so v minimotu nastopali kot otroci in potem zgodaj prešli v druge dirkaške kategorije.

Kakšni so načrti za naprej?

Pred seboj imam še dve dirki državnega prvenstva, na katerih želim seveda zmagati. Po končani sezoni bomo razmislili o načrtih za naprej, zagotovo pa bi rad ubranil naslov evropskega prvaka.

 

Ključne besede

Športšportmotocikliminimotomotoristimotošportmini motodirka

Avtorji

Blaž Poženel

Blaž Poženel

Odgovorni urednik

Sorodne novice

Nazaj