Kako enostavno je ukrasti avto s kartico namesto ključa?

| Tehnika

Kartice in ključi za prostoročen dostop nedvomno spadajo med najboljše “izume” avtomobilskih razvojnikov; s kartico v žepu se približamo avtu, se dotaknemo kljuke in s tem odklenemo avto, sedemo za volan, s pritiskom na gumb zaženemo motor in se odpeljemo. A takšno udobje ima tudi svojo senčno plat: avtomobile s sistemi za prostoročen dostop je tako lahko ukrasti, da tovrstni sistemi trenutno predstavljajo največjo varnostno luknjo pri preprečevanju tatvin avtomobilov!


 

Nezaščiteno udobje

Sistemi za prostoročen dostop do avtomobila že dolgo niso več domena dragih avtomobilov; danes je tovrstne kartice in ključe mogoče dobiti v prav vseh avtomobilskih razredih in pri skoraj vseh avtomobilskih izdelovalcih, pri marsikaterem avtu zanje celo ni treba doplačati, saj so del serijske opreme ali pa vsaj del različnih paketov opreme. Kot smo zapisali že v uvodu, so tovrstni sistemi zelo priročni in veliko pripomorejo k udobju; kartico ali ključ imamo lahko v žepu, avto odklenemo le z dotikom kljuke, motor zaženemo s pritiskom na gumb, avto lahko s pritiskom na gumb ali dotikom kljuke tudi zaklenemo, nekateri sistemi pa omogočajo celo samodejno zaklepanje, le dovolj se moramo oddaljiti od avta.

Udobje, a tudi nevarnost

Tovrstni sistemi vsi po vrsti delujejo na enak način, podobno so tudi sestavljeni. V ohišju ključa ali kartice je radijski oddajnik, ki oddaja identifikacijski signal. Ko se s kartico približamo avtomobilu na manj kot približno meter in pol razdalje, sprejemnik v avtomobilu prek anten na karoseriji prepozna radijski signal kartice; ko se dotaknemo tipal v kljuki vrat, centralno zaklepanje odklene vrata, kontrolna enota pa odklene zaklep volanskega obroča in sprosti sistem elektronskega zagona motorja. Voznik mora le še pritisniti na gumb za zagon motorja in že se lahko odpelje. Pri zapustitvi avtomobila zadostuje, da se voznik dotakne tipala na kljuki vrat in vsi prej omenjeni sistemi se znova zaklenejo. Posebnost prostoročnih sistemov je dejstvo, da za zagon motorja ni potreben ključ v obvolanski ključavnici, temveč signal za zagon motorja v obliki nizkofrekvenčnega signala, ki ga oddaja kartica.

Še večjo posebnost – in ranljivost – pa predstavlja dejstvo, da za delovanje motorja (in vseh ostalih naprav v avtu) kartica ni več potrebna, ko motor že teče. Povedano drugače: ko avto odklenemo in motor zaženemo, lahko kartico tudi vržemo iz avta, pa bo motor (in avto v celem) deloval še naprej – toliko časa, dokler motorja sami ne ugasnemo. Brez kartice ga sicer ne moremo več ponovno zagnati, a avto s prižganim motorjem lahko deluje zelo dolgo.

Podaljševanje dosega

V čem je težava? V tem, da so takšno specifično delovanje sistema za vstop in zagon motorja začeli zlorabljati kriminalci. Za razliko od ostalih načinov vloma in zagona motorja namreč pri avtomobilih z vgrajenim prostoročnim dostopom nepridipravom ni treba na silo vstopati v avto, z dodatnimi napravami zaobiti elektronske zaščite ali zaganjati motorja brez ključa. Vse kar morajo imeti pri sebi, je kartica za prostoročen dostop, ali pa še to ne: da odklenejo avto in zaženejo motor, zadostuje namreč tudi le signal kartice oziroma ključa.

Ker mora biti za odklepanje avta kartica ali ključ največ meter in pol stran od avta, bi morali za tatvino nepridipravi kartico odtujiti oziroma ukrasti vozniku, kar običajno predstavlja preveliko oviro oziroma nevarnost, zato je takšnih primerov zelo malo.

Zato so se domislili veliko lažjega načina tatvine: v bližino ključa oziroma kartice postavijo majhen oddajnik, v bližino avtomobila pa sprejemnik. Vse skupaj deluje kot podaljševalnik dosega signala kartice oziroma ključa; oddajnik blizu ključa prenese signal do sprejemnika, ki je blizu avtomobila. Avtomobilski sistem za prostoročno odklepanje prepozna signal, odklene avto in dopusti, da nepridiprav zažene motor ter se odpelje z ukradenim avtom. Kriminalec mora le paziti, da mu motor ne ugasne; teoretično je tako mogoče, da se z ukradenim avtom odpelje stotine kilometrov daleč – do skrite garaže, kjer čakajo drugi kriminalci, tako pride brez težav.

Pogosta scenarija, ki sta se že potrdila tudi v resničnem življenju, se recimo lahko zgodita pred domačo hišo ali v hotelu. Nepridiprav z oddajnikom skrit čaka blizu hiše, njegov sostorilec s sprejemnikom čaka v neposredni bližini avtomobila; prvi nepridiprav ujame signal kartice, ta signal prenese do njegovega pajdaša s sprejemnikom, ta pa z njim odklene avto, zažene motor in se odpelje. Razdalja med oddajnikom in sprejemnikom je lahko tudi do 400 metrov, tako da nepridipravi nimajo težkega dela.

Drugi primeri tatvin so se zgodili v hotelih, ko je na primer lastnik avto parkiral v hotelski garaži, pri prijavi v recepciji pa ga je čakal nepridiprav z oddajnikom, ki je signal kartice v lastnikovem žepu podaljšal do nepridiprava s sprejemnikom, ki je čakal v bližini avta – tudi ta je brez težav odklenil avto, zagnal motor in se odpeljal.

Na takšen način so na primer lani v Nemčiji v kratkem času v okrožju Offenbach ukradli 80 avtomobilov, odmevne pa so bile tudi tatvine avtomobilov znamke Mazda v severni Nemčiji – 30 avtov naj bi nepridipravi odpeljali v enem zamahu.

Dokazano: ukrasti avto je zelo enostavno

Da vse to drži, smo preskusili tudi sami v sodelovanju z evropskimi avtomobilskimi klubi. Strokovnjaki našega nemškega partnerskega kluba ADAC so na svetovnem spletu brez težav našli najmanj tri ponudnike posebnih sprejemnikov in oddajnikov za prenos signala; gre za specifično opremo, ki jo ponudniki prodajajo pod prikritimi oznakami kot “sisteme za odklep v sili” in podobno – s pripisom, da ne odgovarjajo za morebitno nezakonito uporabo. Sprejemniki in oddajniki niso poceni: omenjeni ponudniki jih prodajajo po cenah od 15.000 (za sisteme ene avtomobilske znamke) do 35.000 evrov (za sisteme več znamk hkrati). Pri ADAC so naredili še korak več – ob pomoči računalniških hekerjev so oddajnik in sprejemnik izdelali sami iz enostavno dosegljivih računalniških in telekomunikacijskih delov ter opreme, za izdelavo pa so odšteli le 6.500 evrov.

Tako smo preskusili dostop do 24 različnih avtomobilov 19 avtomobilskih znamk (objavljamo jih v tabeli); ključe oziroma pametne kartice so odmaknili daleč od avta, vmes namestili sprejemnik in oddajnik ter preskusili njihovo delovanje.

Prav pri vseh avtomobilih so že v prvem poskusu brez težav odklenili vrata in zagnali motor oziroma se odpeljali s parkirišča. Da prav noben sistem za prostoročno odklepanje in zagon motorja ni zaščiten, so že prej dognali tudi drugi preskuševalci – že pred petimi leti so na napako opozorili raziskovalci švicarske tehnične univerze ETH. Po naših poizvedovanjih so s to varnostno luknjo seznanjeni tudi avtomobilski izdelovalci, a se doslej nanjo niso odzvali oziroma z ničemer niso izboljšali varnosti svojih sistemov.

Kaj lahko naredimo uporabniki?

Presenetljivo – in strašljivo – je dejstvo, da se avtomobilska industrija za tovrstne težave dela gluho in nam še naprej ponuja sisteme za prostoročno odklepanje, ki niso varni. Dodatno težavo pa imamo lahko tudi z zavarovalnicami: če na primer najdejo naš ukraden avto, ki ga kriminalci pustijo nekje ob cesti, v njem ni nobenih sledi, da je bilo v avto vlomljeno – le težko bomo prepričali zavarovalnico, da nam je bil avto ukraden, če v njem ni nobenih sledi vloma.

A obstaja nekaj zaščitnih sredstev in ukrepov, s katerimi se lahko zavarujemo pred tovrstnimi tatvinami, le da se ti ukrepi zdijo zelo robustni in improvizirani.
Eden od takšnih je aluminijasta folija, v katero zavijemo našo pametno kartico oziroma ključ; strokovnjaki svetujejo da ključ zavijemo v najmanj tri plasti aluminijaste folijo, saj le tako lahko preprečimo oddajanje radijskega signala našega ključa. A če moramo to narediti vsakič, ko zaklenemo avto, je to zamudno in nerodno. Strokovnjaki so preskusili tudi ukrep, ko ključ zapremo v kovinsko škatlo, a tudi ta ni zanesljiv, saj deluje le v redkih primerih. Še najbolj učinkovit – a tudi najbolj grob – je odklop sistema za prostoročno odklepanje, ki pa ga morajo narediti na pooblaščenem servisu – če so takšen ukrep sploh pripravljeni narediti. Lahko pa to naredimo tudi sami – med električnimi varovalkami v našem avtu moramo najti tisto, ki skrbi za zaklepanje in odklepanje avtomobila, jo odstraniti, s čimer izklopimo sistem – a hkrati moramo tudi poskrbeti, da bomo avto vsakič zaklenili mehansko.

Morda je naključje, morda pa tudi ne, a ko smo o možnosti izklopa oziroma odklopa sistema za prostoročno odklepanje povprašali podjetje Renault Nissan Slovenija, ki pri nas prodaja in skrbi za vozila znamke Renault, so nam odgovorili, da imajo njihovi najnovejši avtomobili, ki imajo vgrajen multimedijski sistem R-link 2, možnost izklopa prostoročnega odklepanja: uporabnik to dokaj preprosto naredi prek izbirnika na zaslonu multimedijske naprave. Z izklopljenim prostoročnim dostopom seveda tudi nepridipravi ne morejo odkleniti (in odpeljati) našega novega renaulta espaca, kadarja, megana ali talismana.
Kaj pa starejši renaulti, ki še nimajo vgrajenega multimedijskega sistema R-link 2? Tudi pri takšnih avtih prostoročno odklepanje lahko izklopimo, a to nam lahko na izrecno željo naredijo le na pooblaščenem servisu; zaradi preprečevanja zlorab to opravi služba Techline Renault s posebnim orodjem. Mimogrede: Renaultova kartica za prostoročen dostop je tako priljubljena, da je z njo v Sloveniji opremljen že vsak drugi novi renault!

Poziv avtomobilskim izdelovalcem

AMZS in ostali evropski avtomobilski klubi pozivamo avtomobilske izdelovalce, da bolje zaščitijo sisteme za prostoročno odklepanje avtomobilov pred vlomi in vdori. Sedanji sistemi so tehnično tako preprosti, da nepridipravi vanje vdrejo z lahkoto, kar so kriminalne združbe že začele izkoriščati. Z uporabo naprednejše identifikacijske tehnologije, ki je že poznana iz sveta računalništva in telekomunikacij, lahko avtomobilski izdelovalci brez večjih vlaganj precej bolje zaščitijo svoje sisteme za prostoročna odklepanja in zagon avtomobilov. Le priznati morajo obstoj te varnostne luknje.

Noben sistem ni varen

Kartice in ključi za prostoročni dostop do avta so le ena od najnovejših možnosti za daljinsko odklepanje avtov. Bistveno dlje – od sredine 80. let prejšnjega stoletja – so v uporabi sistemi za daljinsko odklepanje avtomobilov, ki za odklepanje oddajajo radijski signal, ki ga sprejema sprejemnik v avtomobilu in po prejemu odklene vrata avtomobila. V začetku so bili tovrstni sistemi dokaj preprosti – ob vsakem pritisku na gumb je ključ avta poslal tudi identifikacijsko kodo, ki je bila programirana tudi v ključavnico avtomobila; le če je ključavnica kodo prepoznala, se je odklenila. A kaj kmalu so nepridipravi ugotovili, da kodo s posebno napravo lahko prestrežejo in pozneje z njo brez vednosti lastnika odklenejo avto.

Že sredi 90. let prejšnjega stoletja so zato sistem za daljinsko odklepanje nadgradili s spreminjajočo identifikacijsko kodo: ob vsakem pritisku na gumb ključa je ta oddal drugačno kodo – seznam teh kod je bil shranjen tudi v ključavnici avtomobila. Če so nepridipravi prestregli kodo ključa, si z njo niso mogli več pomagati, saj je koda delovala le enkrat – ob naslednjem odklepanju je bila veljavna že druga koda, stara pa ni več odklenila avta.

Dodatno zaščito avtomobila pred tatvino predstavlja imobilizator oziroma sistem blokade v ohišju ključa, s katerim mora biti od leta 1998 opremljen vsak avto: ta ob zagonu motorja pošlje posebno identifikacijsko kodo sprejemniku v avtu, ki dovoli zagon motorja le v primeru, da prepozna identifikacijsko kodo. Sistem je zasnovan tako, da deluje neodvisno od ostalih varovalnih sistemov v avtu.

S takšnimi sistemi so danes opremljeni vsi novi avtomobili, a to seveda ne pomeni, da avtomobilov ne kradejo več, le kriminalci uporabljajo nove in nove načine, da zaobidejo zaščito. Uporabljajo tehnično izpopolnjene naprave za razbitje elektronske zašlite, a tudi vrsto drugih prijemov – od fizičnega vloma v avto do domišljenih načinov priklopa na avtomobilsko elektroniko prek OBDII vtičnice, prek katere potem izklopijo elektronsko zaščito.

Pri nas tatvin vozil prek sistema za prostoročni dostop (še) ni

Slovenska policija tatvin vozil na način, kakršnega opisujemo v članku, še ni zabeležila, a ni povsem izključeno, da kakšnega avta niso odpeljali tudi na takšen način. Nenazadnje je tatvin avtomobilov pri nas zelo veliko; v letu 2015 so pri nas ukradli 915 vozil, od tega je bilo 545 osebnih avtomobilov. Pri tatovih je najbolj priljubljen VW golf (107 ukradenih), na drugem mestu je renault clio (48 ukradenih), na tretjem in četrtem mestu pa sta renault scenic (21 ukradenih) in renault megane (19 ukradenih).

Kriminalistični svetnik Dejan Garbajs, vodja sektorja za splošno kriminaliteto pri Upravi kriminalistične policije, ki se pri nas ukvarja s tatvinami vozil, pravi, da kljub številnim zaščitam in varovalnim sistemom kriminalci še vedno najdejo način za vlom in tatvino avtomobilov. Morda je ob obilici elektronike vse skupaj celo lažje; če so morali nekoč kriminalci v avto vlomiti mehansko, zlomiti volanski zaklep in za zagon motorja povezati ustrezne žice, danes vse skupaj lahko naredijo le s priklopom na elektronsko omrežje avtomobila in računalniškim odklepom.

Tatvine vozil so seveda posel; kriminalne združbe in posamezniki z ukradenimi vozili skušajo predvsem zaslužiti. Pred časom so avtomobile pogosto kradli zato, da so nanje pritrdili in privarili številke šasije drugega razbitega vozila in ga tako legalizirali. Danes se to splača le pri dražjih in redkejših avtomobilh, kjer zaslužek odtehta stroške, ki so jih imeli tatovi pri pripravi in izvedbi tatvine. Pri sodobnih avtomobilih je njihova identiteta shranjena tudi v številnih elektronskih napravah avtomobilov; če želijo kriminalci prikriti pravo identiteto avtomobila, imajo s tem veliko dela.

Veliko pogosteje avtomobile danes kradejo zato, da jih razkosajo in prodajo po delih; marsikateri takšen ukraden del se prodaja prek oglasnikov, veliko pa jih konča pri garažnih mehanikih. Dejan Garbajs pri tem opozarja lastnike avtomobilov, naj temeljito premislijo, kje bodo popravljali poškodbe na svojem avtu; pri poceni popravilih “pod kozolcem” se prav lahko zgodi, da nam mehanik vgradi ukraden del.

Kljub sodobni tehniki noben avto ni povsem varen pred tatvino. Zato Dejan Garbajs voznikom oziroma lastnikom avtomobilov svetuje, naj dodatno zavarujejo svoj avto. Vsako zaščito se sicer da zaobiti ali streti, a to zahteva dodaten čas in trud; kriminalci pač izberejo avto, ki ga je lažje ukrasti in če ima naš avto dodatno zaščito, je veliko možnosti, da se bo kriminalec lotil sosednjega, ki ga je lažje ukrasti.

Ključne besede

NasvetinasvetiKraje avtomobilovProstoročni dostopKartice

Avtorji

Blaž Poženel

Blaž Poženel

Odgovorni urednik

Sorodne novice

Nazaj