Kdo koga ščiti?

| Uvodnik

Uvodnik - Motorevija november 2015


Kdor je že kdaj poskušal izterjati odškodnino za močno zamujen ali odpovedan letalski polet, dobro ve, kako zapletena je pot do nje, pa čeprav na vseh letališčih visijo veliki plakati, kjer so napisane potnikove pravice ob takšnih primerih. A letalske družbe so sila spretne pri iskanju izgovorov, zakaj odškodnina potnikom ne pripada, tako da se večina opeharjenih potnikov praviloma obriše pod nosom. Vse visoko doneče zaveze o varstvu potrošnikov tako ostanejo le mrtva črka na papirju.

Zelo podobno se sedaj dogaja v razvpitem primeru Volkswagnovega manipuliranja z izpusti. Primer se zdi popolnoma jasen: Volkswagen je preslepil uradne organe z delovanjem motorja na uradnih meritvah in je to svoje početje tudi uradno priznal – najprej ameriškim oblastem, ko so mu zagrozile, da ne bodo več homologirale novih avtomobilov in s tem onemogočile njihovo prodajo, šele pozneje tudi evropskim. Volkswagen je torej priznal, da je poneveril potrdilo o skladnosti njihovih avtomobilov s predpisi, a tisti, ki jih je opetnajstil, se zaradi tega ne razburjajo prav preveč. Zaenkrat so mu zabičali le, da mora svojo napako popraviti. To je približno tako, kot bi nekdo dobil službo s ponarejeno diplomo, ko ga odkrijejo, pa bi mu naložili, naj pač kar se da hitro diplomira tako, kot je treba.

Takšna reakcija jasno kaže po eni strani odnos med oblastmi in velikimi, vplivnimi, bogatimi gospodarskimi družbami, po drugi pa skrb oblasti za potrošnike. Ti so očitno tudi v tem primeru povsem nepomembni in se bodo morali znajti sami kot vedo in znajo – praviloma vsak zase, da bodo čimbolj nemočni, saj skupinske tožbe, pri kateri bi se združili vsi oškodovani v enakem primeru, namreč naša zakonodaja ne dopušča. Če bi bila namreč oblastem pomembna skrb za potrošnika, bi morale reagirati tako, da bi s svojo avtoriteto in močjo, ki jo menda imajo, jasno zapovedale, kakšna oziroma kolikšna je kazen in do kakšne odškodnine je upravičen vsak posamezni oškodovanec, pa tudi družba nasploh. Goljufanje z izpusti ima pač vpliv na okolje in s tem na zdravje vseh ljudi, ki v tem okolju živimo. A to se seveda ne bo zgodilo, kajti na koncu je vedno potrošnik tisti, ki tako ali drugače potegne kratko – ali z življenjem v prekomerno onesnaženem okolju in vsemi iz tega izvirajočimi posledicami ali s prekomernimi stroški. Zgolj primer: evropska avtomobilska industrija je prihranila 7 milijard evrov, ker je izpuste zmanjševala le na papirju, ne pa tudi v resnici, a potrošniki so zato plačali 35 milijard več za gorivo.

Kako nepomemben je pravzaprav potrošnik, nazorno dokazuje tudi dejstvo, da morate vsako malce pomembnejšo tehnično spremembo na avtu (na primer že vgradnjo vlečne kljuke) prijaviti in vpisati v izjavo o skladnosti vozila, saj sicer kršite predpise in avto ne more opraviti tehničnega pregleda in seveda tudi ne sme na cesto, ker bi to bistveno vplivalo na varnost prometa. Ko pa velika, vplivna in bogata družba prizna, da je goljufala, pa slovenske oblasti, ki so znane pa svojem doslednem spoštovanju predpisov, ko gre za majhne in nevplivne posameznike, to mirno požrejo z izgovorom, da ne morejo dokazati kršitve. Je pa res, da takšen vzorec ravnanja ni nekaj novega, temveč je dobro znan že iz drugih zgodb.

Avtorji

France Kmetič

France Kmetič

Nazaj