Samovozeči avtomobili: Pogum ni dovolj

| Uvodnik

Avtonomna vožnja je izredno hvaležna medijska tema, saj še vedno rahlo diši po znanstveni fantastiki.


Bi sedli na zadnjo klop avtomobila in pustili, da vas avto sam, brez človeka za volanom, odpelje do cilja? Skoraj prepričan sem, da bi vas večina na to vprašanje odgovorila pritrdilno, še zlasti, če redno ali vsaj pogosto spremljate različne medije, tako slovenske kot svetovne.

Avtonomna vožnja je namreč izredno hvaležna medijska tema; še vedno rahlo diši po znanstveni fantastiki, vsebuje elemente futurologije, se obeša na laikom težko razumljive tehnične termine in izpostavlja herojske dosežke razvojnikov ter znanstvenikov. Ko se tem elementom pridruži še kakšen karizmatičen posameznik, ki se s skrbno domišljenim napovedmi zoperstavlja “stari” avtomobilski industriji in obljublja nove, boljše avtomobilske čase, dobimo številne lažne, “fake news” avtomobilske novice.

Digitalni avtomobilski pogled v slabih voznih razmerah, denimo ob  močnem sneženju ali v gosti megli še ni 100-odstoten.

Resnica pa je precej drugačna. Res je, na področju tehnologij avtonomne vožnje je bil v zadnjih desetih letih narejen gromozanski napredek. Danes brez težav – in celo za zmerno ceno – lahko kupimo avto, ki zna sam parkirati, sam ohranjati položaj avta znotraj voznega pasu, sam vzdrževati varnostno razdaljo, pa tudi sam zavirati pred oviro in zaviti okoli nje. Še več, na trgu so že avti, ki brez voznika za volanom zapeljejo s parkirnega mesta. Mar niso to elementi avtonomne vožnje? So, a z nekaj velikimi in pomembnimi razlikami oziroma omejitvami: vsi najsodobnejši asistenčni sistemi delujejo le kratek čas, v izredno specifičnih in omejenih okoliščinah ter le pod nenehnim nadzorom voznika. Če katerikoli od teh pogojev ni izpolnjen, sistemi ne delujejo ali delujejo nepopolno.

Pri pravi avtonomni vožnji, kakršno nam kot dejstvo predstavljajo mediji, pa ni prostora za nepopolnost; če se bomo želeli varno voziti na zadnjem sedežu avtomobila brez voznika, bodo morali sistemi avtonomne vožnje ves čas delovati brezhibno in stoodstotno zanesljivo, ne glede na okoliščine in morebitne moteče dejavnike. To pa je veliko težje doseči, kot je videti na prvi pogled. Naredite preskus in natančno ocenite vašo vožnjo od izbrane točke A do točke B. Kako ste speljali s parkirnega mesta? Kako ste se vključili v promet na glavni cesti? Ste ves čas videli sredinsko črto na cesti in pravilno ohranjali položaj avta na cesti? Kako ste ocenili, ali bo voznik pred vami zamenjal vozni pas ali se ustavil? Kako ste vedeli, da bo pešec ob cesti hotel nenadno prečkati cesto? S takšnimi vprašanji, dilemami in odločitvami se vozniki soočamo vsako sekundo vožnje, rešujemo jih sproti in pogosto povsem podzavestno. Vse to – in še veliko več – bodo morali znati rešiti tudi silicijevi možgani avtonomnih vozil, pri tem pa se bodo morali zanašati na zmogljiva in vselej 100-odstotno zanesljiva tipala oziroma svoje umetne oči. Četudi zunaj dežuje ali sneži in čeprav na domačem odseku ceste še vedno niso zarisane robne črte …

Če se vam zdi naše pisanje polno dvomov o zmožnosti sistemov avtonomne vožnje, imate prav; ocenjujemo, da smo še zelo daleč od brezskrbne in varne avtonomne vožnje. Za to trditev imamo kar nekaj dokazov in veliko izkušenj. Prav v teh dneh smo pri AMZS na primer začeli s prvimi testi v okviru mednarodnega projekta BRAVE (BRidging gaps for the adoption of Automated VEhicles), ki bo z raziskavami, testi in znanstvenimi prispevki na področju avtonomne vožnje raziskal različne vidike avtonomne vožnje. Že nekaj prvih testov asistenčnih sistemov, ki sestavljajo jedro tehnologij avtonomne vožnje, je pokazalo, da ti niso povsem zanesljivi in učinkoviti. 70-, 80- ali 90-odstotna uspešnost pri samodejnemu zaviranju pred oviro je za avtonomno vožnjo premalo: vse mora delovati 100-odstotno.

Tretje avtomobilsko oko: množica radarjev, kamer in laserskih ter ultrazvočnih senzorjev. Tehnologija napreduje bliskovito, kar se pozna na vse učinkovitejših sistemih za pomoč vozniku in preprečevanju prometnih nesreč. Voznik je do danes dobil veliko zelo dobrih pomočnikov.

Povedano drugače: ne, ne bi sedli na zadnjo klop avtomobila, ki vozi sam, brez voznika za volanom. Pogum je občudovanja vredna človeška vrlina, a v prometu je ta premalo.

Ključne besede

AMZS testBRAVEAvtonomna vožnjaSamovozeči avtomobili

Avtorji

Blaž Poženel

Blaž Poženel

Odgovorni urednik

Sorodne novice

Nazaj