Brezbrižnost

Uvodnik

Nihče – razen avtomobilskih klubov – se ne razburja zaradi zbiranja podatkov iz avtomobilov.


Koliko začudenja in protestov, ker je družba Cambridge Analytica uporabila in zlorabila podatke 50 milijonov uporabnikov družbenega omrežja Facebook.

Vsekakor so protesti in zaskrbljenost upravičeni, a zdi se, da so tako siloviti predvsem zato, ker je Facebook Cambridge Analytici dovolil zlorabo podatkov kar 50 milijonov njihovih uporabnikov in ker so zbrane podatke uporabili v politične namene – pri glasovanju o Brexitu in pri ameriških predsedniških volitvah. Očitno je to sodu izbilo dno.

A pri teh protestih je veliko licemerja. Razburjeni s(m)o, ker se podatki na svetovnem spletu in v družbenih omrežjih zbirajo, obdelujejo in uporabljajo za vpliv na politično dogajanje, praktično nihče – razen avtomobilskih klubov – pa se ne razburja zaradi zbiranja podatkov iz avtomobilov.
Avtomobilski klubi, med njimi tudi AMZS, smo z nekaj dokazanimi primeri razkrili, kako izdelovalci avtomobilov prek v avtomobile vgrajenih SIM kartic zbirajo najrazličnejše podatke, s katerimi dobijo jasno sliko o obnašanju voznikov oziroma uporabnikov avtomobilov, hkrati pa lahko kar na daljavo svoje podatke tudi posredujejo v avtomobile – tako lahko posodobijo programe, ki prek elektronike omogočajo delovanje avtomobilov. A ob teh novicah se politiki skorajda niso zganili, češ saj vsak kupec avtomobila ob nakupu podpiše, da izdelovalci avtomobilov to lahko delajo, pa tudi sicer se jim takšno početje ne zdi (ali – upam – ni zdelo) sporno – verjetno tudi zato, ker to ne vpliva neposredno na politiko in politike.

Nedvomno se jim to ne zdi težava tudi zato, ker so politiki – vsaj v najvplivnejših državah Evropske unije – močno odvisni od avtomobilske industrije. Celo tako močno, da morajo streči njihovim predlogom in pobudam. Kako si namreč drugače razlagati vso mlačnost evropske politike ob dokazanih kršitvah pri izpustih in izogibanju izpolnjevanja predpisanih okoljevarstvenih standardov, kar ne vpliva le na večje onesnaževanje okolja, pač pa je v državne proračune prineslo bistveno manj denarja, kot bi ga države glede na veljavne predpise morale dobiti?
Nedavno objavljena raziskava evropskih poslancev stranke zelenih je pokazala, da je bilo enajst držav EU – med njimi ni Slovenije –, v katerih je registriranih približno 60 odstotkov vseh avtomobilov v EU, v letih od 2010 do 2016 ob najmanj 46 milijard evrov, ker so izdelovalci prikazovali manjše izpuste – po katerih se obračunavajo davki – od resničnih. Če preračunamo še učinek na preostalih 40 odstotkov avtov, je ta številka vsaj 64 milijard evrov.

Če menite, da so izdelovalci avtomobilov to počeli zato, da bi prihranili denar kupcem njihovih avtomobilov, se motite: to so počeli zgolj zato, ker morajo plačevati velike kazni, če ne dosežejo predpisanih izpustov. Ker pa je obseg prirejanja meritev, torej goljufanja, pri različnih izdelovalcih avtomobilov zelo različen, to pomeni tudi nepravičnost pri plačevanju davkov, saj tisti, ki najbolj goljufajo, največ profitirajo, tisti, ki najmanj ali pa sploh ne, pa plačajo bistveno (pre)več. A takšno neravnovesje očitno ne moti ne politikov, ki sprejemajo odločitve, ne tistih, ki jim to omogočajo. Pa bi nas moralo, saj vendarle ne gre le za denar, temveč predvsem za okolje, v katerem živimo.
Očitno smo pri tem še preveč brezbrižni – tako kot tudi pri zbiranju najrazličnejših podatkov. A brezbrižnost se nam lahko (pre)hudo in (pre)hitro maščuje.

Nazaj