Test: Toyota proace city verso 1,5 D-4D family

Praktičen francoski Japonec res ni hibrid, a vseeno stavi na ugled znamke in nekdaj zelo priljubljeno družinsko oznako Toyotinih enoprostornežev - verso. Bo to dovolj za uspeh?

Evropski kompromis

Kljub všečno oblikovanemu prednjemu delu, ki vsaj malce spominja na nekdanji yaris verso, pogled na boke in zadek več kot očitno razkriva, da nova toyota proace city verso ni original. Tako kot so svoje nekdanje veliko ime športno ime - supra - pri največjem avtomobilskem izdelovalcu vozil na svetu obudili ob pomoči bavarske tehnike, so to storili tudi s svojo družinsko oznako verso, le da so tokrat potrkali na vrata francoskega koncerna PSA, kjer imajo zelo dolgo tradicijo izdelave lahkih dostavnikov, ki so v svetu cestnih terencev v svojih potniških različicah praktično v celoti prevzeli vlogo nekdanjih družinskih enoprostornežev. Ta toyota je tako “le” četrta različica dostavniško-družinskega enoprostorneža zasnovanega v francoskem velikanu. S tem seveda ni nič narobe, res pa je, da v avto ne ponuja takšnega udobja in kakovosti vgrajenih materialov, kot smo vajeni v Toyotinih osebnih avtomobilih.

A kupcu, ki se ozira za takim avtom, je verjetno bolj pomembno, da je proace city verso pač odlično prilagodljiva in prepričljiva rešitev družinsko-podjetniške mobilnosti za vsak dan. Vstopanje v avto je zelo udobno, sedi se višje in tudi zato je ob velikih steklenih površinah preglednost še toliko boljša. Voznik ima na voljo tudi razmeroma celovit nabor uporabnih vozniških pripomočkov. Družinski paket family (tretja raven opreme) k praktičnosti poleg drsnih vrat na obeh bokih doda tri ločene in z lahko dostopnimi isofix sidrišči opremljene sedeže zadaj ter poklopni mizici v naslonjalih voznikovega in sovoznikovega sedeža. Pri zadnjih sedežih si pripombo zasluži precej strmo postavljen kot naslonjal, ki je posledica pregradne stene poltovornega vozila (kategorija N1). Sedeža spredaj pa pesti premajhna dolžina sedalnega dela in medla opora telesu pri vožnji v ovinkih. Sicer pa kabina ponuja obilico odprtih in pokritih odlagalnih površin, kjer izstopa ogromen predal v sredinski konzoli. Celotna armatura je odeta v trdo, a trpežno plastiko. 

Razred zase je seveda prtljažnik. V osnovni postavitvi sedežev ponuja ogromno prostornino 775 litrov. Ravno tako si pohvalo zasluži še dostop do prtljažnika: velika dvižna vrata lahko na družinskem izletu služijo tudi kot nadstrešek, manjše kose prtljage pa je na tesnih parkiriščih mogoče odlagati tudi preko skozi dvižno steklo zadnjih vrat. Palec dvignemo tudi za močno polico, ki jo je mogoče uporabljati v dveh višinah, in zelo nizek nakladalni rob.

Hibrid? Ne, v tem razredu še vedno kraljuje dizel.

Na cesti nekoliko robustnejše podvozje, ki ne prestreže vseh udarcev s ceste, ne more povsem skriti svojega dostavniškega porekla; avto je sicer natančno vodljiv in nima težav z lego na cesti in tudi ne s smerno stabilnostjo na avtocesti. Da gre za posvojenega enoprostorneža, je jasno tudi pod pokrovom motornega prostora, kjer se francoski 1,5-litrski prisilno polnjen dizelski štirivaljnik izkaže za odlično izbiro. S svojo prožnostjo in varčnostjo lepo dopolni vozniško izkušnjo, široko uporabnost avtomobila pa podčrta tudi z vlečno močjo za 1,2 tone težko prikolico. Toyotin francoski paket družinske mobilnosti bo z imenom verso zagotovo pritegnil kupce, ki so med hibridi pogrešali enoprostorneža in lagodje dizelskega navora.

Pod črto …

Toyotina različica PSA-jevega dostavnika praktičnosti dodaja nekoliko več opreme, kanček ugleda znamke in tradicijo imena verso. To se pozna tudi pri ceni, ki pa je zaradi možnosti najema s preglednimi stroški mobilnosti lahko celo ključna prednost tega avtomobila.

Všeč nam je +

velik prtljažnik, prilagodljiva in prostorna kabina, udobno vstopanje, predelna stena za tovor (N1), preglednost, prožen motor

Ni nam všeč -

strmi nasloni zadnjih sedežev, kakovost slike vzvratne kamere

Tehnični podatki