Ko poznaš vonj steze, si na pravi poti do uspeha

Pogovor

Pogovor z motokrosistom Klemnom Gerčarjem ob zaključku tekmovalne poti.


Klemen Gerčar je sezono 2019 sklenil z odločitvijo, da motokros motor postavi v kot in konča športno pot. A pred seboj ima že nove izzive ter smelo zastavljene cilje, ki bodo od njega zahtevali enako predanost in trdo garanje, s katerim je leta 2013 Slovenijo pripeljal do zgodovinskega prvega naslova svetovnega prvaka v motokrosu.    

Z odločitvijo, da prenehate dirkati na preizkušnjah svetovnega prvenstva, ste presenetili. Zakaj ste se tako odločili?

Vsak enkrat začuti, da je čas, da se poslovi od športa. Vpliv na to odločitev imajo tudi okoliščine, ki so povezane z mojo lastno ekipo 62 motosport. Dvignila se je na takšno raven, da me bolj potrebuje v vlogah lastnika in menedžerja, saj se ji le tako lahko posvetim v polni meri.

Leta 2013 ste osvojili naslov svetovnega prvaka v razredu MX 3 in Slovenijo za vselej zapisali na svetovni zemljevid motokrosa. Kakšne spomine imate na to, za vas verjetno nepozabno leto?

Ni dileme. O takšnem uspehu, da bi imela Slovenija svetovnega prvaka v motokrosu, smo pred tem lahko samo sanjali. Ko mi se mi je to posrečilo, smo dvignili letvico, premaknili meje, vse se je zdelo mogoče. Ampak nič mi ni bilo podarjeno. Takrat sem se za ta naslov boril do zadnjega kroga na zadnji dirki sezone. Iz sebe sem iztisnil vse in uspelo mi je.

Leta 2013 je kot prvi Slovenec postal svetovni prvak v motokrosu - v razredu MX 3.

 Ste si zaradi tega naslova pri nepolnih 23-ih letih naložili preveliko breme za nadaljevanje kariere? Bi kaj spremenili, če bi lahko?

Nič ne bi spremenil. Tudi zaradi odločitev, ki sem jih sprejemal, sem postal to, kar sem. Realno sem pričakoval veliko. Ampak omejevale so me finance, pa tudi zahtevna logistika. Morda sem imel ob prehodu v višji razred smolo pri izbiri ekipe, sem pa ponosen, da sem se lahko postavil ob bok drugim, ki so imeli za seboj milijonske proračune in izjemno podporo v spremljevalnem osebju. Sam sem bil večinoma za vse sam.

Kaj je bilo tisto, kar vas je pritegnilo, da ste se začeli ukvarjati z motokrosom?

Izhajam iz Lukovice, kjer so bili že v preteklosti zelo dobri motokrosisti. Šel sem na eno od dirk za državno prvenstvo in opazil, da vozijo tudi majhni motorji in želel sem ga imeti. Ko sem očeta prepričal, da mi ga je vendarle priskrbel, pa se je začelo in me povsem zagrabilo.

Klemen Gerčar se je poslovil z naslovom najboljšega v državi. Na zadnji dirki državnega prvenstva v Šentvidu pri Stični v najmočnejšem razredu MX Open je brez večjih težav slavil v obeh vožnjah.
Poslovil se je z naslovom najboljšega v državi. (Foto: Goran Krošelj)

Kaj vse stoji za tekmovalcem, ki želi na dirkah svetovnega prvenstva osvajati točke? Kaj vse je treba delati, kako trenirati, kako biti pripravljen?

Predpogoj, da uspeš, je dobra tehnična podpora ekipe. Brez tega ne gre. Leta 2013, ko sem postal svetovni prvak v razredu MX 3, sem imel polprofesionalno ekipo ljudi, ki so skrbeli zame. Na dan sem opravil dva ali tri treninge: zjutraj ob 8h kondicijski trening, potem sem odšel domov počivat, nato je sledil trening motokrosa, zvečer pa še enourna regeneracija ali pa lažji trening za fizično pripravo. Enkrat tedensko sem imel tudi fizioterapevta in masažo. Zelo pomembna je psihična priprava. Če jo strnem, to pomeni, da si pozitiven, odločen in samozavesten. Vse to dobiš s trdim delom in osredotočenostjo ter predanostjo na treningih.

Motokros je šport, ki potrebuje tudi izdatne finančne vložke. Kako ste se “borili” s tem skozi kariero?

Za dirkače se sezona konča oktobra, zame pa se je začela že nova. V motokros žargonu je takrat »padla štartna rampa« v smislu organizacije in financ za novo sezono. Počitka in odmora z glavo praktično nisem imel. Veskozi sem preklapljal med vlogami športnika, menedžerja, organizatorja, iskalca rezervnih delov in podobno. Ogromno energije sem vložil v te zadeve in to me je pripeljalo tudi do lastne ekipe. Težko bi si želel boljšega konca. Sam sem si na ta način ustvaril delovno mesto in hkrati ostajam vpet v motošport oziroma motokros.

V Šentvidu pri Stični je na zadnji dirki državnega prvenstva v najmočnejšem razredu MX Open brez večjih težav slavil v obeh vožnjah. (Foto: Goran Krošelj)

Veliko mladih zdaj navdušuje Tim Gajser, aktualni svetovni prvak razreda MXGP. Ampak motokros ni samo dirkanje, je tudi trdo delo v telovadnici in izven nje za ustrezno fizično pripravljenost. Kako pomembno je to, kar mnogi ne vidijo, mlajši pa mislijo, da tega sploh ne potrebujejo?

Ko sem začenjal športno pot, so bili današnji slovenski motokros dosežki znanstvena fantastika. Ampak z veliko truda, volje, želje in trdega dela ter ob visoko zastavljenih ciljih sem pokazal, da je visoko zastavljene cilje vendarle moč doseči. Ko se podajaš na športno pot, je to kot zabava. Vse delaš z lahkoto in ti ni težko. Ta otrok v tebi mora vseskozi ostati. Ampak potem pride do krute realnosti, ki te pripelje do odgovornosti in energijo začneš porabljati za druge stvari. Ključ do uspeha je v osredotočenosti, ko poznaš vsak centimeter proge, ko veš, kakšen vonj ima podlaga v posameznem zavoju. Nadarjenost je le majhen kamenček v mozaiku, ki ga sestavlja trdo in sistematično delo na treningih.

Imate svojo ekipo, ki jo vodite, usmerjate in trenirate. Ker ste vozili na vrhunski ravni, imate ogromno izkušenj in zelo dobro veste, kaj ekipa potrebuje. Kakšne želje imate z njo?

Želim si mladim in nadarjenim fantom pomagati, da dosežejo svetovni vrh. Če bi kdo pred deset ali več leti dejal, da bo imela Slovenija štiri naslove svetovnega prvaka (op. p. 1x Gerčar MX 3, 2x Gajser MXGP in 1x MX 2) , bi ga imeli za norega. Danes je to realnost. Število fantov, ki se vozijo na dirkah državnega prvenstva (dvajset in več), je neprimerljivo s tistim, ko sem začenjal sam, ko nas je bilo na štartni rampi le peščica. Vidim, da se motokros lepo razvija in postaja vse bolj priljubljen. Slovenija nedvomno ima potencial. Izpostavil bi Jako Peklaja, ki zelo veliko obeta. Ekipo, ki jo vodim, bom zdaj še razširil.

Vso svojo energijo bo zdaj usmeril v skrb in razvoj lastne ekipe, eden od njegovih adutov bo Jaka Peklaj. (Foto: Goran Krošelj)

Kje se vidite čez npr. 10 ali 20 let? Boste svoj motor postavili povsem v kot, ga npr. zamenjali za harmoniko, ki ste jo včasih radi prijeli v roke, ali ostajate zagrizen tekmovalec na domačih dirkah za točke DP? Za veteranske kategorije ste premladi ...

Nikoli ne reci nikoli, a sem človek, ki, ko se odloči, se odloči dokončno. Prenehal sem se dokazovati na tekmovanjih. Imam postavljene druge cilje. Na motor se bom še vrnil, saj se mi ni zameril. Vožnja na motorju je zame najlepši občutek in se bom rad vozil naokrog. Priznam, da izpita za motor še nimam in to je eden od načrtov, ki ga bom uresničil v prihodnosti. Sicer pa si želim, da bi se uveljavil s svojo ekipo in z njo v vlogi menedžerja ekipe posegal po vrhunskih rezultatih. In brez skrbi, tudi za harmoniko bom našel čas (smeh).

Verjetno ste v karieri doživeli tudi kakšno zanimivo prigodo, ki vam je ostala v spominu.

Izpostavil bi tisto iz leta 2007. Na eni od dirk v Rusiji, kjer sem se boril za naslov evropskega prvaka, se mi je mudilo v Bolgarijo na dirko svetovnega prvenstva. Eden od sponzorjev mi je ponudil pot z njegovim zasebnim letalom, kar bi mi močno olajšalo pripravo na dirko. Vzleteli smo v slabem vremenu in v zraku nas je vseskozi divje premetavalo. Pot, za katero bi normalno rabili dve uri, smo opravili v petih urah. Takrat sem sklenil, da je zame najboljše potovati po tleh. Vrnitev iz Bolgarije v domovino je bilo nato petnajst najlepših ur v kombiju na cestah v mojem življenju.

Nazaj