1987
+386 1 530 53 53
O mobilnosti in AMZS članstvu smo se tokrat pogovarjali z Novomeščanom, ki živi in dela v Ljubljani, Martinom Tomažinom. Politolog po poklicu, nekdanji novinar, sedaj zaposlen na področju odnosov z javnostmi bi se, če bi zadel na loteriji, usedel v avto in vozil. Vožnja mu predstavlja užitek in svobodo, skoraj je ni ceste v Sloveniji, ki je ni prevozil.
Na pogovor smo vas povabili zaradi vaše pozitivne izkušnje z AMZS. Jo lahko opišete?
AMZS-jeva pomoč je pri roki, ko jo potrebujem. Na primer, ko mi je dvakrat zatajil akumulator, sem ga imel zamenjanega v pol ure in sem lahko nadaljeval pot. Koristim tudi nekatere druge ugodnosti, tako pri registraciji vozila, servisnih akcijah, nakupu vinjete. Privajam pa se še na seznam članskih popustov pri AMZS partnerjih.
Zakaj ste se včlanili v AMZS?
Priznam, vedno sem rad bral Motorevijo, ker je za razliko od preostalih avtomobilskih revij dejansko poučna in ne stavi, tako kot mnoge druge avtomobilistične revije, na predstavitev navadnim smrtnikom nedosegljivih avtomobilskih novosti. Vedno dobim množico nasvetov, tudi takšnih, na katere niti ne bi pomislil, če jih ne bi zasledil, a vozniku dejansko koristijo. Rad berem tudi o mobilni prihodnosti. Poleg tega se z AMZS članstvom počutim varnejšega v tujini, ker mi tudi tam zagotavljate pomoč, tudi finančno, če bi jo potreboval.
Kako bi se opisali kot voznika?
Občasno sem nekoliko prehiter. Drugi me opisujejo kot nestrpnega. Menim, da oznaka nestrpnosti izhaja iz tega, da stremim k popolni vožnji s koncentracijo na cesto, z uporabo smernih kazalnikov, z odzivnostjo in ne pasivnostjo v prometu in na to občasno opozorim tudi druge voznike. Me pa sopotniki včasih tudi pohvalijo in prav jim daje statistika, saj sem voznik že četrt stoletja in sem bil le na začetku vozniške poti povzročitelj manjšega trka, ki je bil predvsem posledica precej hudega snežnega meteža in nepreglednosti cestišča.
Koliko kilometrov na leto prevozite?
Skupaj s službenimi kilometri nekje do 40.000 kilometrov. Od te številke tri četrtine zasebno.
Ali ste vedeli, da ...
AMZS pomoč na cesti v tujini vključuje celotno Evropo in tudi Severno Afriko in Bližnji vzhod.
Kaj vam predstavlja avtomobil oziroma vožnja?
Svobodo. Tudi užitek, kadar je časa na pretek. Uživam v vožnji, predvsem po poteh, ki jih ne uporabljam vsak dan. Vožnja po dolenjski, primorski, štajerski in pomurski avtocesti, po katerih redno vozim, mi tako ne predstavlja veselja, ko pa zavijem kamorkoli drugam, se mi nariše nasmeh na obraz. Pred leti smo si s soprogo in prijatelji privoščili nekaj takšnih dvotedenskih popotovanj, na primer preko Češke, Poljske, Litve, Latvije do Estonije, ali pa preko Vzhodne in Južne Tirolske, Švice, Italije, do Provanse in Pariza ter prek Strasbourga in Nemčije domov. Ne bom pozabil tudi kilometrov po ZDA, od Kalifornije, preko Nevade do Arizone in vsega, kar smo videli na teh poteh. Pa balkanskih popotovanj in še mnogih drugih. Tudi v Sloveniji boste težko našli cesto, ki je še nisem prevozil. Zato je odgovor na vprašanje, kaj bi počel, če bi zadel na loteriji, povsem jasen. Usedel bi se v avto in vozil.
Česa si želite, da bi bilo na cestah več in česa manj?
Manj gneče in tovornjakov in več lepšega asfalta. Treba je graditi na trajni mobilnosti, na taktnih voznih redih javnega potniškega prometa, da bi vlaki in avtobusi vozili na primer na 15 minut, da bi večino dnevnih delovnih migrantov privabili k uporabi javnega potniškega prometa. Ta mora potnikom omogočiti, da na vlakih in avtobusih delajo, berejo, tudi uživajo in pridejo v službe bolj sproščeni, običajni cestni promet pa prepustijo popotnikom.
Kaj pričakujete od AMZS v prihodnje?
Dober servis s posluhom za uporabnika. Menim, da ni treba povedati več, saj delate dobro in sami najboljše veste, kam boste šli v prihodnosti.
Kako si predstavljate mobilnost v prihodnosti?
Za razliko od večine si ne želim avtonomne vožnje, razen z vidika varnosti, saj se bojim, da bi avtonomna vožnja pomenila še večjo gnečo, ko bi lahko ljudje postelje zamenjali za avtomobile in se vozili ob prostem času, tudi na primer ob delovnikih, ko so ceste že tako prezasedene. Želim si boljšega javnega prevoza, ki bi bil privlačen za vse in časovno konkurenčen cestnemu prevozu. Glede električnih vozil pa si želim predvsem baterij, ki bi jih lahko menjali tako, kot danes točimo gorivo, da bi prazne baterije puščali na »bencinskih« servisih in namesto točenja goriva namestili nove baterije. Vožnja pa bi v takem primeru pomenila predvsem druženje z družino in prijatelji in odkrivanje novih poti, novih krajev ter uživanje prostih dni.
