1987
+386 1 530 53 53
Upokojeni Franc Kovačič iz Novega mesta je dolgoletni član AMZS in zvest bralec Motorevije. Je verjetno eden redkih ljudi, ki se lahko pohvali, da je v svoji vozniški karieri vozil celo tank, niso pa mu tuji niti motorji. "Ta leta so že za mano," pravi sogovornik, ki danes redno opravlja »taksi službo« za svoja najmlajša vnuka. Tudi zato mu je pomembno, da ima urejeno AMZS članstvo, saj lahko vedno računa na pomoč na cesti.
Nam lahko opišete svojo izkušnjo voznika tanka, ki je verjetno precej drugačna od običajne vožnje z avtomobilom, kot jo poznamo »navadni« vozniki?
Naj povem, da je bilo to že zelo dolgo nazaj, še v času jugoslovanske vojske oziroma JLA. Takrat je služenje vojaškega roka trajalo 24 mesecev. Leta 1962 sem moral pri devetnajstih v Banjo Luko, kjer smo se najprej urili in vozili tovornjake. Po približno 500 opravljenih kilometrih, smo začeli z vožnjo tankov. To so bili ameriški shermani. Zanimivo je, da so znotraj pobarvani v belo barvo – zaradi svetlobe, ki jo je v zaprtem tanku seveda vedno premalo. Tank je imel menjalnik s petimi prestavami, posebnost pa je, da zaradi gosenic nima volana, zato vse krmiljenje in obračanje poteka z dvema krmilnima ročicama, ki se premikata naprej in nazaj in na ta način zavijamo levo ali desno. Shermani so bili razmeroma hitri, njihov doseg pa je bil nekje 180 km.
Kaj pa vaša motoristična pot? Kdaj ste kupili prvi motor?
Da, glede na vse izkušnje z vozili, ki sem jih imel priložnost voziti v vojski, so mi po prihodu domov priznali kar nekaj kategorij, za motor pa sem moral še vedno opraviti izpitno vožnjo. Po uspešno opravljenem izpitu sem si najprej kupil tomosa »dvobrzinca«, pa potem še »tribrzinca«, ampak tisti pravi motor je bila pa Jawa. Bila je črne barve in imela 175 kubikov. Še danes je to zelo lep motor. In zelo trpežen. Se spomnim, ko sva se z ženo prevrnila na blatni cesti, in ni bilo nobenih težav – sva ga lepo pobrala in se odpeljala naprej. No, potem sem si pa kmalu kupil fičota in je bilo za nekaj časa konec motorjev.
Koliko časa ste že član AMZS in zakaj ste se včlanili?
Pravzaprav se niti ne spomnim več, kdaj sem se včlanil. V nekem trenutku se mi je pač zdelo pametno, da si član neke ustanove, ki poskrbi zate, če imaš slučajno težave na cesti. Potem so pa tukaj še članske ugodnosti, ki pa jih resnici na ljubo čisto premalo koristim. Zelo rad in redno pa prebiram Motorevijo.
Kdaj vam je AMZS članstvo najbolj koristilo?
No, to pa niti ni tako daleč nazaj. Na parkirišču pred trgovino v Bršljinu mi avto ni hotel več vžgati, pa sva z ženo poklicala AMZS. In so prišli prijazni mehaniki z AMZS, ki so takoj rešili težavo z akumulatorjem. Zares dober občutek, ko veš, da lahko v težavah nekoga pokličeš in se zaneseš, da bo prišel na pomoč.
AMZS je v Novem mestu odprl svoj novi center. Ste ga morda že obiskali?
Še ne, moram pa reči, da mi je všeč, ker je sedaj še bližje centru mesta in tudi stavba je zelo lepa. Ne glede na to, pa bom svoj tehnični pregled še vedno opravil na Otočcu. Tam me fantje že poznajo in so vedno zelo prijazni in ustrežljivi, tako da se bom do nadaljnjega še vedno rad zapeljal tja.
Kako bi opisali sebe kot voznika?
V bistvu še vedno rad vozim in sem precej umirjen voznik. Le ponoči mi vožnja ni več tako prijetna, tako da se po opravkih najraje odpravim podnevi. Po temi pa raje vidim, da je avto lepo v garaži.
Kaj vas na slovenskih cestah najbolj moti?
Pravzaprav me niti ne moti preveč stvari. Slovenci sploh niso tako slabi vozniki. Mogoče bi lahko večkrat pustili komu prednost, ko se vključuje na cesto.
Kako si predstavljate mobilnost prihodnosti?
Če gre sklepati po mojih vnukih, potem bo moralo biti v avtu polno zaslonov na dotik. Računalniki bodo vsepovsod. Ročni menjalnik in »ročna« bosta zagotovo izginila. Sicer bom pa takole rekel: vse se lahko spremeni, ampak volan mora ostati! To je še edino, kar nas povezuje z avtom in nam daje občutek svobode, da lahko gremo sami tja, kamor hočemo.
Kaj pričakujete od AMZS v prihodnosti?
Da bodo še naprej tako prijazni, kot doslej!
