Pravi prijatelj: 37 let izkušenj

Tadej Kastelec je eden tistih sodelavcev AMZS, ki so le redko izpostavljeni, a brez njih Avto-moto zveza Slovenije ne bi mogla skrbeti za svoje člane in jim pomagati v težavah. Kot samostojni organizator za članstvo, predvsem za stike s tujino, Tadej Kastelec skrbi, da nemoteno poteka pomoč za naše člane, ki se jim v tujini zgodi kaj nepredvidenega, hkrati pa v sodelovanju s tujimi avtomobilskimi klubi skrbi za pomoč tujcem, ki se jim kaj nepredvidenega zgodi na naših cestah.

Poleg izdajanja CKE kartice Tadej Kastelec našim popotnikom izdaja tudi karnet, carinski dokument za začasni uvoz cestnih motornih vozil brez plačila carinskih dajatev, brez katerega s svojim vozilom ne moremo odpotovati v marsikatero državo Afrike, Azije, Južne Amerike in Avstralije ter Nove Zelandije. Glede na to, da Tadej Kastelec dela za AMZS že 37 let, ni nič čudnega, da pozna veliko zanimivih zgodb in dogodivščin slovenskih popotnikov …  

Pri Avto-moto zvezi Slovenije ste že od leta 1988. Zagotovo se je v teh skoraj dveh več kot treh desetletjih veliko spremenilo?

Vsekakor, začenši s tehnologijo. Na začetku moje poti v AMZS sem delal v takratnem infocentru, od koder smo obveščali slovenske medije o stanju na naših cestah. Zato je bilo treba v naš infocenter priti ob petih zjutraj, pridobiti poročila o stanju na cestah iz vseh takratnih jugoslovanskih republik, potem pa ta poročila razposlati našim medijem. In to smo počeli še s teleprinterji, ki jih je pozneje zamenjal faks. Računalnikov takrat še ni bilo in vse smo morali beležiti na roke. Je pa bila to dobra šola zame, saj sem spoznal to naše specifično poslanstvo od blizu in postopoma, po korakih. 

Ena od vaših sedanjih nalog je tudi izdajanje karnetov, carinskih dokumentov za popotnike v “eksotične” dežele. Čeprav se nam zdi, da smo v tem sodobnem času zelo mobilni in nam je vse pri roki, pa v resnici takšnih “romantičnih” popotnikov, ki so se pripravljeni odpeljati nekam res daleč, verjetno ni veliko? 

V prejšnjih nekaj letih, ko v svetu ni bilo toliko konfliktov in vojn, se je na takšna dolga avtomobilska ali motoristična popotovanja odpravilo od 20 do 25 Slovencev. Letos pa smo izdali le 8 karnetov, kar je nekako logično glede na dogajanje na Bližnjem vzhodu. 

Občasno nas verjetno vse prime, da bi si vzeli nekaj prostega časa in se odpeljali nekam daleč, v neznane kraje. Kdo so ti slovenski popotniki, ki si znajo privoščiti takšno pustolovščino? 

Sila različni. Letos, na primer, sta se na dolgo avtomobilsko pot v Iran odpravila 75-letna gospa in njena hči. Mislim, da sta se v Iran odpeljali z land roverjem in ko sta prišli nazaj, sta se oglasili pri meni in navdušeno pripovedovali, kako zanimivo pustolovščino sta doživeli. Pohvalili sta neverjetno prijaznost Irancev, pa opisali težave, ki sta jih imeli z iskanjem dizelskega goriva v Iranu. Tam je dizelsko gorivo menda namenjeno le tovornjakom, zato sta se spoprijateljili s kar nekaj iranskimi tovornjakarji. Prav zanimivo je poslušati takšne zgodbe, nimajo pa čisto vse srečnega konca. Ne tako dolgo nazaj se je nek naš možakar iz Savinjske doline z motorjem odpravil v Pakistan. Na poti nazaj je na jugovzhodu Irana padel z motorjem. Pravi, da ga je verjetno zbil tovornjak, saj se je z luknjičastim spominom zbudil na tleh ob cesti, nad njim pa so stali ljudje. Povedal je, da je iranska policija vse skupaj prikazala tako, da je bil on kriv za nesrečo. Z zlomljeno roko je potem nekaj časa ležal v iranski bolnišnici, nato pa je po nasvetu slovenskih predstavnikov v Iranu hitro zapustil Iran in odletel nazaj v Slovenijo. Tu je imel še celo vrsto operacij, a njegova desna roka nikoli ne bo več v brezhibnem stanju. Ja, tudi to se lahko zgodi na tako dolgih popotovanjih, a takšnih zgodb je k sreči zelo malo. 

Veliko več dela kot s karneti imate z urejanjem in obračunavanjem storitev za člane tujih klubov pri nas in za naše člane v tujini, mar ne? 

Tako je, urejam vse podrobnosti, ko je treba poskrbeti za člane tujih klubov ali naše, ko se znajdejo v težavah. Za vleko ali servis poskrbijo druge službe, jaz pa poskrbim za vse ostalo, na primer za najem avtomobilov, plačilo prenočišča, prevoze in podobno. 

Koliko pa je sploh tujcev, ki jim pomagamo na naših cestah? 

Lani jih je bilo približno 4000. Sliši se veliko, a skozi Slovenijo se pelje ogromno število ljudi. Letos bo ta številka nekaj manjša, saj se pozna manjši obisk hrvaške obale, predvsem je manj Nemcev. Prava potovalna sezona, s tem pa tudi več dela za nas, se pogosto začne že po velikonočnih praznikih, glavna sezona pa je seveda poleti, kar pa tako ali tako opazimo po gneči na naših avtocestah …