Šprint, ne pa maraton

Prav na dan nastanka tega uvodnika je v Sloveniji potekal “maraton merjenja hitrosti.” Na ta dan so policisti na 617 lokacijah po Sloveniji z radarji lovili prehitre voznike – in jih 1136 tudi ujeli.
Akcijo velja seveda pohvaliti, saj smo tisti dan – tudi zaradi množičnih napovedi v medijih – vozniki praviloma bolj pazili na hitrostne omejitve.

A poimenovati akcijo merjenja hitrosti “maraton”, je napačno; v resnici je šlo za šprint, pa še to precej kratek. Maraton bi bil nekaj drugega: vsakodnevna, redna in pogosta prisotnost policistov na naših cestah, četudi brez radarjev v rokah.

Prisotnost policistov na cestah je namreč najboljše zagotovilo za red – in varnost – na cestah. O tem govorijo številne študije, pa tudi izkušnje iz tujine. Ena takšnih – iz Velike Britanije – je dokazala, da je 12-odstotno zmanjšanje števila prometnih policistov na cestah v letu 2014 in 2015 povzročilo 4-odstotno povečanje števila težje poškodovanih in umrlih v prometu.

Objestnost in agresivnost udeležencev v prometu lahko pač zajezijo le policisti

Ker se je vse to zgodilo ob hkratnem povečanju števila samodejnih merilnih naprav hitrosti (radarjev), kamer in drugih tehničnih sredstev, je jasno, da tehnologija pri nadzoru prometa ne more nadomestiti ljudi. Radarji in ostale tehnične naprave za merjenje hitrosti lahko sicer izmerijo hitrost vožnje, ne vidijo pa voznikov, ki izsiljujejo prednost, vozijo preblizu spredaj vozečemu in med vožnjo pišejo SMS sporočila, kar se na naših cestah dogaja vsak dan. Objestnost in agresivnost udeležencev v prometu lahko pač zajezijo le policisti – če so seveda blizu takšnemu dogajanju. Pri tem se seveda ne zavzemamo za to, da bi bili policisti za vogalom čisto vsake hiše, a primeren in preventivno naravnan nadzor bi zelo hitro naredil red na naših cestah.

Sicer pa je to pri nas že stara debata, pri kateri je najbolj nenavadno – če ne celo žalostno –, da koristnosti večje prisotnosti prometnih policistov na cestah prikimavajo prav vsi – od policije do prometnih strokovnjakov in celo predstavnikov vlade.

A namesto ambicioznega načrta, kako bi povečali število policistov, njihovo prisotnost na cesti in s tem zmanjšali število žrtev v prometu, poslušamo načrte o nakupu novih super-radarjev. Morda zato, ker super-radarji ne zahtevajo plače in regresa za letni dopust?

Celo najboljši nadomestek večjega števila policistov na avtocestah – sekcijsko merjenje hitrosti, ki po našem mnenju na avtocestne dirkače deluje podobno učinkovito, kot če bi ob cesti stale policijske patrulje – se po preskusni dobi umika z odseka štajerske avtoceste med predoroma Trojane in Podmilj proti Ljubljani. Razlog: nepripravljenost ministrstev za pravosodje in infrastrukturo, da bi spremenili prekrškovno zakonodajo in dosegli poenostavitev postopkov, s katerimi bi učinkoviteje kaznovali prehitre voznike.

Kot da odgovorni za prometno-varnostno politiko pri nas ne bi poznali cene, ki jo kot družba plačujemo za posledice prometnih nesreč; ta je seveda danes bistveno višja od stroškov delovanja prometne policije.