Šport: Zdravnik - in motorist

Slovenski strokovnjak medicine dela, prometa in športa ter predstojnik Centra za poklicno rehabilitacijo v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije Soča Dr. Marko Sremec je član zdravniške komisije pri mednarodni motociklistični zvezi FIM. Je eden od šestih zdravnikov, ki na dirkah svetovnih prvenstev v motokrosu in enduru skrbijo, da ima dirkač ob morebitni nesreči najboljšo medicinsko oskrbo.

Dr. Sremec je tudi sam motorist, kar je pri njegovi funkciji nujno potrebno; je namreč eden redkih zdravnikov motoristov, ki ima dovolj znanja in izkušenj, da je na enduro motorju z nujno medicinsko opremo sposoben slediti dirkaški karavani po brezpotjih dirk enduro svetovnega prvenstva EnduroGP. Za Motorevijo je v zanimivem pogovoru odstrl medicinsko ozadje motošporta. 

Če se iz vaše ambulante postaviva ob motokros steze svetovnega prvenstva in na prizorišča drugih motorističnih dirk: kakšno vlogo imate kot zdravnik v vrhunskem motošportu?

Sem član medicinske komisije FIM-a, znotraj te komisije pa sem usmerjen v terenske (off-road) motošportne discipline. Od lani predvsem v motokros, kar je tudi za Slovenijo zelo pomembno in tudi meni je ta disciplina blizu, saj jo poznam še iz otroštva oziroma iz osebne izkušnje. Tudi zaradi slovenskih dirkačev Gajserja, Pancarja ali Peklaja ta šport poznam še nekoliko bolje. Sem pa dodatno sodeloval tudi pri enduro in speedway dirkah, skratka v disciplinah, ki so prisotne tudi v Sloveniji. Ko sem začenjal, sem pomagal tudi na dirkah MotoGP. Ob vsej resnosti in odgovornosti dela na tako visoki ravni motošporta je težava v tem, da je to še vedno neke vrste hobi, ki zahteva veliko prostega časa. Kakšnih finančnih koristi nimam, saj dobimo povrnjene le stroške prevoza in bivanja na dirkah. Je pa vse skupaj časovno in energetsko precej zahtevno, saj imam družino in zahteven poklic oziroma službo. Za določene dirke si moram vzeti tudi do 7 dni časa. Dirke te izčrpajo, saj si na prizorišču dejansko vsak dan 24 ur vpleten v dogajanje in včasih že za spanje oziroma osnovne potrebe zmanjka časa. A žene nas želja, da pomagamo, da gre motošportna karavana lahko nemoteno naprej. Ima pa mednarodna motoristična zveza FIM problem dobiti strokovne ljudi, ki so sposobni delovati na tej ravni zahtevnosti in imajo hkrati še čas za to.

Kako pa je od blizu videti dan zdravnika na dirki svetovnega prvenstva?

Na prizorišču svetovnega prvenstva nisem v vlogi urgentnega zdravnika. Take dirke načeloma potekajo po celem svetu, zdravniki pa imamo pravico urgentno službo in posege opravljati le tam, kjer imamo licenco. Jaz imam licenco za opravljanje zdravniškega poklica v Sloveniji. Urgentni zdravniki na dirkah so zaradi odličnega obvladovanja domačega zdravstvenega sistema predvsem lokalni zdravniki, ki lahko bolje izpeljejo nadaljnjo obravnavo poškodovanih ob morebitnih napotitvah v bolnišnice v lokalnem okolju. FIM-ovi zdravniki na dirkah nadziramo predvsem to - čim boljšo oskrbo poškodovanih dirkačev. Mi skrbimo, da vsi urgentni zdravniki oziroma njihove lokalne medicinske ekipe, ki so na prizorišču, delujejo po pravilih in merilih FIM-a, a tudi usklajeno z zdravstvenim sistemom države, v kateri dirka poteka. Smo torej nekakšna medicinska varovalka organizatorja, seveda pa tudi pomagamo pri prvi pomoči. Na dirki v Loketu na Češkem sem bil lani prvi pri poškodovanem dirkaču, zaradi katerega je bila dirka v razredu MX2 ustavljena. Od mesta nesreče sem bil oddaljen le nekaj metrov, zato sem posredoval kot prvi posredovalec. Potem je seveda prišla tudi lokalna urgentna ekipa in prevzela nadaljnjo oskrbo. Mednarodni zdravniki smo torej tam zato, da oskrba z lokalnimi ekipami deluje hitro in učinkovito. Tudi dirkači nam bolj zaupajo, ker nas poznajo, saj nas na dirkah svetovnega prvenstva trenutno deluje le 5 ali 6, ki smo v rotaciji glede na prizorišča. 

Ste torej ključna medicinska vez med organizatorjem in zdravstvenim sistemom? 

Vedno je lokalna urgentna ekipa tista, ki je odgovorna za pomoč na lokacij, ampak ta dela pod nadzorom CMO zdravnika kot nosilca zdravniške licence za državo, v kateri poteka dirka in ima pooblastilo organizatorja, da lahko opravlja to službo na dirki. 

Naša vloga na dirki je, da poskrbimo, da bo dirkač v zdravstvenem sistemu države gostiteljice dobil najboljšo možno oskrbo in pri tem kot poznavalci specifike medicine določenega motošporta lokalnim urgentnim zdravnikom tudi svetujemo pri oskrbi poškodovanih.

Poleg tega poznamo vse dirkače in njihovo zdravstveno stanje v smislu, da vemo, da je doživel padec že na prejšnji dirki, da vemo za njihove stare poškodbe, ki bi lahko vplivale na stanje oziroma potek zdravljenja. Zato se pogosto zgodi, da želijo dirkači neposredno z nami rešiti težave. Seveda vedno pomagamo tudi s strokovnimi nasveti in nemalokrat je v lokalnem okolju posamezne dirke problem tudi jezik. Velikokrat se z nami posvetujejo tudi odgovorni urgentni zdravniki, da skupaj zagotovimo najboljšo možno oskrbo. Tukaj res štejejo naše izkušnje. Lahko imamo na prizorišču perfektnega urgentnega zdravnika, vrhunskega travmatologa, a če ne pozna motokrosa kot dirkaške discipline, mu veliko stvari ne bo jasnih glede konkretnih fizičnih in psihičnih potreb dirkača. 

Kaj vse ponuja urgentni center na prizorišču dirke? Verjamem, da ste videli že veliko hudih poškodb, ki jih je bilo treba stabilizirati še pred prevozom v bolnišnico …

Videl sem res že veliko, tudi hude nesreče z zelo resnimi poškodbami. Ampak moram povedati, da na vrhunski ravni večinoma dirkajo le profesionalci, ki so odlično telesno pripravljeni. V svetovnem prvenstvu so to pravi dirkaški gladiatorji, med katerimi je v resnici presenetljivo malo hudih poškodb glede na tempo in hitrost dirkanja. Smrtnih in življenjsko ogrožajočih poškodb je sorazmerno malo, sploh glede na tveganje dirkačev. Pri tem imajo ključno vlogo varnostna pravila in protokoli, ki jih mora z vidika medicine zagotoviti organizator; od zagotavljanja ustreznega števila prisotnih zdravnikov do opreme urgentnega centra in vrste vozil za medicinski transport. Poleg tega imamo v MXGP tudi mobilno kliniko, ki je že opremljena z ultrazvokom, rentgenom, CT-jem … To nam že na prizorišču omogoča precej natančno diagnostiko in hitre postopke za čim bolj uspešne obravnave in sanacije poškodb. Ampak če gre za zelo hude poškodbe, na prizorišču ne opravljamo diagnostike, ker ni časa; če je ogroženo življenje, bo poškodovani po čim krajši in najhitrejši možni poti napoten v najbližji travmatološki center, če je treba, tudi s helikopterjem. 

Pri AMZS-ju žal pogosto doživimo, da nekateri dirkači na nezgodno zavarovanje gledajo kot na nepotreben strošek. Kako kot FIM-ov zdravnik z veliko izkušenj iz največjih dirk gledate na pomen zavarovalne police? 

Absolutno menim, da morajo imeti nezgodno zavarovanje vsi, ki tako ali drugače dirkajo. Zelo pozdravljam idejo o nekem osnovnem paketu zavarovanja, ki je del motošportne licence posameznika, s katerim je dirkač pokrit vsaj mimimalno, če se morda zgodi nesreča. O tem smo govorili tudi na AMZS. S tem so zavarovani tudi tisti, ki se morda ne zavedajo posledic takšne športne nesreče. Zavarovanje mora biti predpogoj za prijavo na dirko. Žal pri vseh dirkaških prvenstvih in pokalnih tekmovanjih mimo FIM-a ni tako, zato se moramo o tem še naprej na glas pogovarjati. Ko oziroma če se zgodi nesreča, dirkač nujno rabi varnost, ki mu jo zagotavlja zavarovanje.

Vsi moramo razmišljati o tem, da ob nesreči poleg vseh težav ne tvegamo še z dodatnim finančnim bremenom, ki seveda brez zavarovanja v celoti pade na družinski proračun oziroma na breme dirkača. Zato obvezno zavarovanje pozdravljam.

Katera zvrst motošporta se vam zdi najbolj tvegana?

Mogoče bi izpostavil hitre off-road discipline kot so klasičen enduro in vztrajnostni rallyji. Tu so problem zelo velike hitrosti v okolju brez zaščitnih oziroma izletnih con. Vozi se na čas, dirka se na etapne zmage … V motokrosu so krogi na dirkališču počasnejši, povprečne hitrosti se v zadnjem desetletju niso bistveno povečale. Na vztrajnostnem rallyju Dakar so do nedavnega na motorju na posameznih odsekih drveli tudi do hitrosti 200 km/h. Predstavljate si padec pri taki hitrosti. Prenos energije na telo pri takem padcu je eksponetno večji, posledice padca pa so lahko prav grozljive.

Podali ste dobro iztočnico glede pomena zaščitne opreme. Na letošnjem rallyju Dakar smo videli kar nekaj padcev, v katerih je motoriste relativno dobro zaščitil in pred hudimi poškodbami obvaroval zračni varnostni meh v kombinezonu. Ali kot motorist uporabljate motoristični zaščitni varnostni meh?

Na rallyju Dakar je bil varnostni meh kot zaščita uveden na novo. Sam pa to zaščito uporabljam od samega začetka, ko je, mislim, da leta 2016, na trg prišel smonapihljiv zaščitni varnostni meh. Pravzaprav imam sedaj že novejšega, a na srečo na meni še noben ni bil sprožen in upam, da bo tako tudi ostalo. Tudi moja sopotnica brez tega kosa zaščitne opreme sploh ne sede več na moj motor. Sam ga ne uporabljam le pri terenski vožnji, saj je tam pri nizkih hitrosti več zdrsov in tudi kakšen manjši padec, ki bi pravzaprav brez potrebe sprožil zaščito. Sedaj so že začeli razvijati tudi varnostne mehove za uporabo pri tehnični terenski vožnji motocikla. 

Pri mladih, ki začenjajo z motošportom, oziroma pri mladih, ki začenjajo z vožnjo motocikla v prometu, kar je mnogokrat še bolj kritično, se ponavadi varčuje pri opremi in več denarja namenja nakupu motorja.

Pri čeladah, jaknah, obutvi in ostali zaščitni opremi noben motorist ne bi smel varčevati. Pri tem bi bilo morda dobro razmisliti o kakšnih subvencijah za varnost s strani države, saj so nesreče motoristov velik zdravstveni problem. 

Omenili ste gladiatorsko plat motošporta. Pa so vrhunsko pripravljeni atleti na motorjih navkljub morebitnim starim poškodbam še vedno bolj odporni od rekreacijskih dirkačev?

Vsekakor! Tudi njihove ekipe dobro skrbijo za ustrezno fizioterapijo in regeneracijo. Seveda pa se stvari zakomplicirajo, ko pride do ponovitve poškodbe določenega organa, tkiva ali uda. Znana je zgodba Marca Marqueza z zlomom roke, ki se ni dobro zacelil in je imel zato velike težave dve oziroma tri sezone. Še zmeraj čuti posledice tega zloma. Ob tem se dirkač postara, pridejo novi tekmeci, konkurenčnost se zmanjša. Z leti se stvari pač težje celijo. 
Za motošport velja podobno kot za vojsko; pripadniki specialnih enoto lahko prenesejo zelo velike obremenitve in z odlično pripravljenim telesom kompenzirajo marsikaj. Ko pa se zrušijo, za povratek rabijo več časa in naporov. Podobno je v vrhunskem motošportu. Na drugi strani pa rekreativce precej bolj prizadanejo poškodbe, a se tudi veliko prej vrnejo nazaj, če le poškodba ni prehuda. Lep primer je že dehidracija. Vozniki se v motokrosu, enduru ali na rallyju Dakarju, kjer je dehidracija velik problem, spopadajo z dehidracijo do mere, ki jo navaden človek ne zmore. Ko pa gredo vrhunski dirkači čez rob, zdravniki rabimo veliko časa, da jih spravimo nazaj v normalno stanje. Amater na drugi strani zaradi pomankanja tekočine lahko pade v nezavest, ampak čez dve minuti se zbudi, spije ustrezno količino tekočine in lahko nadaljuje. Telo ima različne varovalne mehanizme, ki so pri profesionalncih v določenih primerih postavljeni že povsem na rob, zato prenesejo več kot mi. 

V urgentnem centru dirke na Češkem ste pomagali tudi Jaki Peklaju. Je bil preseneče, ko ga je zdravnik nagovoril v slovenščini? 

Zagotovo je bil presenečen. Prepoznal sem ga v našem urgentnem centru, povprašal sem ga glede težave in sva se pogovorila o poškodbi. To je tista dodana vrednost, da lahko dobiš natačne informacije neposredno od dirkača v domačem jeziku. Tako smo lahko hitro naredili vse, kar je bilo potrebno, na žalost pa je bila njegova poškodba taka, da ni dobil zelene luči za nadaljevanje dirke. 

Študije govorijo, da je fizično dobro pripravljeno oziroma dovolj močno človeško telo pripravljeno prenesti morebitne nesreče ali udarce do hitrosti 15 km/h. Koliko je v rekreativnem motošportu pomembna telesna kondicija, preden denimo z motocross ali cestnim motocikolm zapelješ na stezo? 

Motoristi premalo pozornosti dajemo fizični kondiciji. Ljudje v sodobnem času vse preveč sedimo in se premalo gibljemo. To se potem odraža tako na motociklu, kot pri drugih telesnih dejavnostih. Pri rekreativnem motoršportu je tega manjka fizične kondicije še toliko več. Največ teh težav vidim pri rekreativnih voznikih oziroma dirkačih motokrosa, endura in cross-countrya, ki dirkajo pri nas. Ti čez teden hodijo v službo in le tu pa tam naredijo trening na motorju, fizično pa trenirajo še manj. Čez vikend pa gredo na dirko. Tak rekreativni dirkač seveda ne prenese takih obremenitev kot profesionalec, ima pa praktično enak motor, pa seveda enako progo oziroma dirkališče. Na treningih v Sloveniji imamo zato več poškodovanih in več nesreč kot na dirkah. Tam tudi ni zdravniških ekip, ki bi se lahko hitro odzvale na nesrečo. Fizična priprava je torej za vožnjo motorja zelo pomebna, za dirkanje pa še toliko bolj. Se je pa treba zavedati, da zgolj fizična pripravljenost ni edini pogoj za zdravo dirkanje. Sam se na primer vsako pomlad soočim z zakrčenostjo in neprožnostjo, saj več mesecev nisem bil na motorju. Zato spomladi, ko prvič sedem na motor, ne grem na dolgo, 700- ali 1000-kilometrsko vožnjo v enem dnevu, pač pa le na kratko voćnjo po lokalnih cestah, na kateri si tudi z mentalno pripravo okrepim zavedanje, da nisem še imel pravega treninga. Tudi mene vsako spomlad hitro začne boleti zadnjica, saj telo še ni vajeno položaja za krmilom. Zato je pomembno, da se na sezono fizično pripravimo, in da obremenitve stopnjujemo postopoma. Na tem mestu velja izpostaviti AMZS center varne vožnje na Vranskem, kjer so inštruktorji za vse motoriste pripravili sklop tečajev, s katerimi je dobro začeti motoristično sezono. Jaz vse, ki me sprašujejo, kako začeti, spodbujam k udeležbi na teh tečajih. Velikokrat slišim, da se motoristi bojijo, da na tečajih ne bi padli po tleh, jaz pa menim prav nasprotno: bolje, da padeš na tečaju varne vožnje kot pa na prvi vožnji v prometu. Še enkrat tudi ponavljam, da ne smemo pozabiti na kakovostno zaščitno opremo.

Če se ne bi odločili za zdravniški poklic in bi namesto tega zapeljali na pot tekmovalnega motoršporta, katero zvrst motošporta bi izbrali? 

V najstniških letih bi se verjetno odločil za motokros, ker sem nekoč tudim imel takšen motor. Če pa bi se odločal danes, bi se najverjetnje odločil za enduro tekmovanja. Pri srcu so mi daljše etapa in bi zato dirkal na vztrajnostnih dirkah. Tudi kot zdravnik sem kot prvi posredovalec sodeloval na dirki Romaniacs, ki traja 7 dni. Kot zdravnik si na terenu oziroma brezpotju romunskih Karpatov od 16 do 18 ur na dan, saj drug pristop do prizorišča, razen s helikopterjem, sploh ni mogoč. To mi je zelo zanimivo in s tem bi se ukvarjal, če bi izbral poklic dirkača.  

Kam se kot motorist najraje odpeljete in kakšen motocikel vozite?

Najraje se odpeljem nekam daleč, ampak mi za to v resnici primanjkuje časa. Občasno se tudi v službo zapeljem z motorjem, ampak sem predvsem motorist na velike razdalje, na več sto-kilometrske, skoraj maratonske razdalje. Rad raziskujem nove kraje, tako da vozim predvsem bolj potovalne motorje. Zato imam cestni in enduro potovalni motor, pa še en terenski motocikel.

Tudi motorist-zdravnik mora biti na dirki, kot je Romaniacs, dobro pripravljen, da sledi progi in v primeru nesreče ne šiva ran s tresočimi rokami? 

Moram vam priznati, da tam ni veliko šivanja. Kot sem omenil, delujemo kot prvi posredovalci, razen kolegov iz Romunije, ki imajo veljavno zdravniško licenco v svoji domovini. Zato ostali mednarodni zdravniki ne pravljamo šivanja ran na terenu. V ekipi imamo tudi več kolegov kirurgov, ki imajo s seboj več tovrstnega materijala. Prvi posredovalci na motorjih nudimo osnovno prvo pomoč in triažo reševanja na trasi dirke. To pomeni imobilizacijo, zaustavitev krvavitev, protibolečinsko terapijo in komunikacijo s centralo glede načina reševanja ter transporta. Sam sem na primer doživel dve zahtevni situaciji. Med hudim neurjem so nam sporočili, da se je 40 km stran zgodila nesreča, v kateri naj bi tekmovalka doživela zlom noge. Reševalci smo imeli hude težave, da smo se sploh lahko približali mestu nesreče. Teren je bil tako zelo razmočen, da se praktično ni dalo voziti. Na pomoč nam je prišla tehnična ekipa, ki jo sestavljajo nekdanji aktivni dirkači oziroma dirkaški veterani, ki so nas spravili do mesta nesreče. Na srečo tekmovalka ni imela zloma in je po začetnem šoku lahko nadaljevala z dirko. Drug ekstremen primer pa je ponudila nesreča na 2500 metrih nadmorske višine, kjer so se v pičlem dnevu vremensko izmenjali vsi štiri letni časi, vključno s snegom. Na koncu se je spustila še megla, da nismo videli 5 metrov pred seboj, a smo se morali na motorjih spustiti v dolino. Do hotela smo morali na enduro dirkaških specialkah prevoziti 140 kilometrov in moram vam priznati, da za tak podvig nisem bil ustrezno pripravlljen zato. Je pa nekaj kolegov zdravnikov, ki stalno sodelujejo na takih dirkah, bolje pripravljenih, saj več vadijo v takih razmerah in so več časa na treningih enduro motorja. A tudi oni imajo v takih situacijah težave. Na takšni dirki ne spimo več kot 4 ure na dan, saj moramo biti pred prihodom prvih dirkačev že na položajih visoko v gorah. Brez naše potrditve, da smo prispeli na kontrolne točke, namreč ni štarta. To je pogosto resen preizkus samega sebe, saj do GPS kotrolnih točk ne moreš drugače kot po ekstremno težki progi. Pred tem se po tako zahtevnem terenu še nikoli nisem peljal kot rekreativni motorist, zato sem se hitro naučiti, kako voziti v takih razmerah. Po tednu dni garanja na dirki pa me je na motorju čakalo še 1000 kilometrov poti nazaj domov iz Romunije. 

Če se iz mobilne klinike MXGP ali brezpotja Karpatov vrneva nazaj v vašo ambulanto, na URI Soča; kaj so vaše zadolžitve na vašem običajnem delovnem mestu?

Sem specialist medicine dela, prometa in športa. Ukvarjam se s poklicno rehabilitacijo, sem tudi predstojnik istoimenskega centra in delam tudi v ambulanti za voznike s posebnimi potrebami. 

Ob napredku medicine in tehnologije je tudi po zelo hudih poškodbah še vedno mogoče sesti nazaj za volan. V naši AMZS šoli vožnje smo videli kar nekaj osupljivh zgodb na poti od osebne mobilnosti ljudi s posebnimi potrebami. Kaj je bil vaš najbolj zahteven pacient, ki ste mu odobril samostojno vožnjo s prilagoditvami?

Takšnih primerov je na žalost veliko. Danes tehnika res omogoča možnosti, da tudi najhuje fizično poškodovana ali okvarjena telesa lahko vozijo avto, seveda z ustreznimi prilagoditvami. Med njimi so tudi tetraplegiki, ki imajo nezmožnost gibanja z rokami in nogami. Tudi takpni lahko z minimalnim pomikom rok samostojno vozijo vozilo. Sicer gre res za ekstremne prilagoditve oziroma predelave vozil, ki so takorekoč popolnoma avtomatizirana, kar vključuje celo zvočne ukaze in vožnjo z majhno krmilno palico oziroma ročico, pomično v vse smeri. Upravljanje je podobno kot z elektromotornim vozičkom. S takim vozičkom se voznik pripelje v kombi, ki ga na glasovni ukaz samodejno pritrdi na mestu in se poveže s krmilom. Taki ljudje potem normalno vozijo tudi po naših cestah. 

V svojem poklicu vidite marsikaj. Kaj bi sporočili običajnim voznikom in motoristom? Zakaj je z vašega vidika pomebno, da na cesti res vsi vozimo čim bolj zbrano in varno?

Najprej seveda zato, da se izognemo prometnim nesrečam in res hudim posledicam, ki jih te lahko povzročijo. To so lahko tragične zgodbe, ki te zaznamujejo za celo življenje. Z boljšim zavedanjem svojega ravnanja v prometu in z nekoliko bolj defenzivno vožnjo lahko veliko prispevamo k svoji lastni varnosti in varnosti drugih. Kot zdravnik moram povedati, da je promet javno-zdravstveni problem, saj posledice prometnih nesreč niso le osebna težava, ampak težava, ki vpliva na celotno družbo.

Moja, naša in vaša odgvornost je, da na cesti zavarujemo tudi tretjega - pešca, ki gre čez cesto, kolesarja, ki se pelje ob cesti, in motorista, ki se pelje povsem normalno in mu nekdo zapre pot.

Res je nujno, da smo za volanom zbrani, da z mislimi med vožnjo nismo nekje drugje, ne s telefonom v roki. Na to vedno opozarjam mlade kandidate za voznike, bodoče motoriste in tudi poklicne voznike, ki prihajajo na pregled za zdravniško potrdilo. Če boste le malce počasnejši, če boste le nekoliko bolj predvideli nevarnost, se boste uspeli izogniti napaki drugega, ki lahko vpliva na vas. Nujno je tudi spoznati in pravilno uporabljati varnostno tehnologijo v avtomobilu. V Soveniji imamo krasne možnosti tečajev varne vožnje in ljudje se še vedno premalo izpopolnjujejo.

Se vam kot zdravniku motoristu na cesti zgodi, da ob očitnih nevarnostih oziroma napakah ostalih udeležencev na cestah vidite prizore iz svoje prakse? 

Seveda. Na žalost vidim tudi “flashbacke” od situacij, ki mi jih povedo pacienti. Ko se potem sam peljem čez to križišče ali odsek ceste, se tega spomnim in celo analiziram v glavi, kar pa ni dobro. Na žalost vidim stvari, ki me na cesti zaskrbijo. 

Pa vas zato vaš poklic obremenjuje ali dela boljšega voznika?

Dobro vprašanje. To bi verjetno moral ocenit kdo drug. Mogoče kdaj prav zaradi izkušenj in zgodb iz ambulante in dela s pacienti kakšno stvar naredim bolj previdno in bolj premišljeno. Ampak na cesti nikoli nisi 100-odstotno varen, saj si odvisen tudi od ravnanja drugih.