Zaupajte nam svojo izkušnjo

AMZS Center varne vožnje - motoristiKot motorist ste se zagotovo že kdaj znašli v neprijetni situaciji. Pa naj bo to po lastni ali tuji krivdi.

V AMZS Centru varne vožnje na Vranskem se trudimo, da bi vsem voznikom omogočili spoznavanje pravilnih reakcij v najbolj neprijetnih trenutkih, ki se pripetijo v prometu. To pomlad smo zato pozvali motoriste, da nam zaupajo svoje izkušnje.

Zahvaljujemo se vam za vse poslane zgodbe!

Najboljših 10 in naključno izžrebanih dodatnih 40 smo tudi nagradili z intenzivnim tečajem varne vožnje za motoriste!

Zgodbe nagrajencev si lahko preberete spodaj.

Zgodbe motoristov

Damjan T.

Takole je bilo. Štartam dobro uro prej, da ne bi slučajno zamudil. Napolnim rezervoar na Vranskem, da moji ljubici slučajno ne zmanjka energije med treningom. Prispem 15 minut pred dogovorjeno uro, da se bom lahko še malo sprostil in umiril pred začetkom treninga. Vedno sem rahlo na trnih in malo adrenalinski ob takih dogodkih. Uživam ob razgledu na poligon oz. pisto. Asfalt je črno črn in grob, na nekaterih linijah je pošteno nagnetene gume saj se tukaj tudi dirka. Izven idealnih linij ga piha striček s slušalkami na glavi. Na takem malem samohodnem strojčku izpihava umazanijo, da mi slučajno kaka smetka ali listek ne zmoti oprijema.

Kaj pa ti tukaj, sej pa ti že obvladaš, me pozdravi Vojč (Vojko Safran - najbolj cenjen moto inštruktor na CVV Vransko). Ne vem, nekaj ni vredu, kaj ne vem, ampak vem, da delam napako pri zavijanju s potiskom. Nadaljevalni tečaj je bil carski, ampak nekaj manjka, ti boš sigurno takoj videl. Brez odvečnega razglabljanja se takoj podava na ogrevalni krog, po nekaj zavojih pa Vojč sestopi in začne pojasnevati: prehitevaš, najprej potisk, potem telo. Greva še enkrat in še enkrat, pa še enkrat, pa dvakrat, dokler mi nič več ni bilo jasno. Vojč je zmajeval z glavo, jaz sem imel pa tisti debilni izraz na obrazu. Kaj delaš, kaj se dogaja? - me sprašuje. Nimam pojma!?! Nekje po zadnjem tečaju se mi je prikradla stara napaka in nisem se je mogel znebiti. Čas je bil za novi pristop. Vojč sname čelado in se malo odpne, očitno bo treba zavihat rokave... Takole: pelji v drugi, ista enakomerna hitrost, levo roko pusti viseti ob telesu, samo z desno vozi. Slalom, enakomerno vijuganje, z občutkom v bokih delaj. Neeeeežno, z občuuutkom...

Ni mi bilo vseeno, pa tudi lahko ni bilo tako voziti slalom. Eno je pozdravljati kolege na cesti v nagibu, ko se motor pelje sam, drugo je polagati in prelagati motor pri nizki hitrosti z eno roko. Saj s temi enoročnimi manevri se nisem ničesar naučil, sem pa dobil občutek, to pa. In to kakšnega! Zdaj bi lahko z levim bokom jajce strl, z desnim pa ločil rumenjak od beljaka, he he. Ampak resno, ko po taki vaji primeš motorček z obema rokama je lahkotnejši od bicikla. Poezijaaaaa... To mi deli Vojč! Točno to sem rabil !!! Dobrih 40 km sva naredila v eni uri, intenzivno do tačke. Več nebi zdržal brez konkretne pavze. Pa tudi potrebe ni. Ena ura je čisto dovolj.

Če kdo misli, da so intenzivni in nadaljevalni tečaji naporen trening, naj poskusi še individualnega z Vojčem. To je bilo mojih najbolje porabljenih 50 evrov na motorju. Kako malo je potrebno, da se preneha mučenje v zavojih, ki ga pogosto videvam v obliki pol-visečih zadnjc, kompenziranih z ven iz ovinka obrnjenimi rameni. Pa kolenčkanje z zravnanim motorjem, da ne omenjam vse tiste čelade, ki so nagnjene kot motorji GP dirkačev in izkrivljajo pogled na realno sliko ceste... Res je, vsak potrebuje čas, da se nauči pravilno obvladovati svoje motor. Nekaterim uspe hitreje, nekaterim kasneje. Na Vranskem pa gre to bistveno hitreje in tudi ceneje kot na cesti.

Miha Š.

NESREČNA ZGODBA S SREČNIM KONCEM

Čisto navaden dan, oziroma prav nasprotno. Nenavaden dan je bil..28.april! Vsi vemo da je april znan kot zelo deževen mesec, tudi APRIL 2017 ni bil nič drugačen. Bil pa je drugačen 28. april. Sonce, suha cesta, 20°C. Kot strasten motorist, grem v garažo, odgrnem zaščitno pregrinjalo z motorja, preverim nivo olja in zavorne tekočine, ga vžgem, preverim delovanje luči, smernikov...
Nato pa, ledvični pas, čelada, rokavice, jakna, hlače in grem!
Vozim se pod omejitvami, saj je to moja prva vožnja v sezoni. Previden sem, odpeljem se preverit tlak pnevmatik na najbližji bencinski servis. Vse OKEJ. Še vedno, po pol letnem motorističnem oddihu vozim spoštljivo, previdno in pod omejitvami. Uživam do onemoglosti! Sonce, topel zrak, suha cesta, kaj hočeš še lepšega?
Dve sekundi kasneje...strašen zvok...zvok pnevmatik, ki jih trga asfalt pri silovitem speljevanju! Voznik osebnega avtomobila je delal prekršek, zapeljal je čez polno črto ter meni ODVZEL PREDNOST. Posledica? Posledica je bila neizogibna prometna nesreča v kateri sem utrpel različne poškodbe. Od izpaha in natega vratne ledvene in križne hrbtenice, odrgnine praske, rane, nateg vezi v gležnju, kolenu komolcu ...ipd. Naj vam povem, da je bil avtomobil povzročitelja ocenjen na TOTALKO.
Sledi še en grozen zvok, zvok sirene rešilnega vozila. Takrat veš, da je nekaj hudo narobe. Ko obležiš sredi ceste, negiben, se sprašuješ...ali bom še kdaj lahko hodil? Ali bom še kdaj lahko vozil motor? V mojem primeru je bila sreča na moji strani. Po nekajmesečnem ležanju, rehabilitaciji sem zopet shodil! Zopet sem na motorju. Sprašujem se. Ali bi TEČAJ VARNE VOŽNJE, kaj pripomogel k temu, da bi se izognil nesreči, predvsem se pa sprašujem če bi povzročitelj nesreče imel opravljen TEČAJ VARNE VOŽNJE ali bi se stvar kako drugače odvila?
Če dobim nagrado, bom izjemno vesel. Če pa je ne dobim, pa UPAM da jo dobi nekdo, ki jo potrebuje, nekdo, ki precenjuje svoje vozniške sposobnosti, nekdo, ki ne pozna zmogljivosti svojega avtomobila torej nekdo, ki je potencialno nevaren v prometu in da s tem tečajem dobi vpogled v varno vožnjo na cesti ter posledično zmanjša število nesreč. 28 APRILA LANI, sem si želel, da bi povzročitelj nesreče, ki je meni tragično spremenil življenje imel opravljen TEČAJ VARNE VOŽNJE.

Elvis G.

Leta 1995 se je končal moj prvi del motociklistične kariere, kosem nekaj letih divje in mladosti primerne vožnje imel prometno nesrečo (čelno trčenje z avtobusom). Kasneje je seveda sledila rehabilitacija, osebne in družinske potrebe ter rojstvo sina. To mi je vse skupaj omejilo čas in seveda tudi nakup motorja. Sedaj pa ima sin 9 let in se je motor spet pojavil doma, hkrati se pa tudi sin že ukvarja z motociklizmom.
Kar opažam je, da sem v vseh teh letih, ko sem motociklizem gledal samo po televiziji precej izgubil tehnično znanje vožnje in zaupanje v motocikel. Moje znanje je tako nujno potrebno osvežiti in zato se moram nujno udeležiti vsaj enega tečaja vožnje (za začetek).

Dejan H.

Na srečo sem do sedaj vedno ostal na dveh kolesih. Najbolj pa mi je v spominu ostal dolg levi ovinek pri Podčetrtku, ki sem ga narobe ocenil. Sredi ovinka, se je ta še bolj zalomil v levo, jaz pa sem s prednjo in zadnjo gumo zadel v robnik pločnika in se po čudežu odpeljal dalje. Nekdo tam zgoraj je pazil name...

Branka T.

Mojo najzanimivejšo izkušnjo sem doživela na poti v Črno goro. Tam ima vsaka hitra cesta dvopasovnico v hrib. Po hribu dol pa en pas. Jaz se peljem z motorjem v hrib ina malo pred vrhom pa mojem pasu avto nasproti po moje pasu. Mislila sem, da se mi je prikazala marija. Samo s hitrim manevrom sem se rešila gotove smrti. Saj je bila kr velika brzina, saj tam upaš, da jih čim več prehitiš.
Ja rada bi se naučila hitrih odzivov, ko si u zagati.😀😀
Branka

Matjaz B.

Po pogovorih s prijatelji, kateri so že obiskali intenzivni tečaj varne vožnje, sem ugotovil, da sem od starejših motorističnih kolegov ob mojih motorističnih začetkih dobil čisto napačne napotke o vožnji z motornim kolesom. Svetovali so mi, da naj zadnjo zavoro uporabljam čim manj oz samo pri zaviranju v sili, prav tako sem ugotovil, da imam napačen položaj sedenja ob vstopu v ovinek. V vašem centru bi se rad naučil pravilne vožnje in reakcije v kritičnih sitacijah. 

Simona P.

Sama nisem motoristka. Vrsto let sem sicer delala v moto industriji in zavidam vsem tistim, ki so imeli možnost naučiti se in obvladati ta način uživaštva. Vesela bi bila že, če bi se lahko naučila vožnje z motorjem kot sopotnica. Imam pa čudovitega prijatelja, ki je strasten motorist. Pred dvema letoma je utrpel prometno srečo, ki jo je preživel z minimalnimi poškodbami. Že od takrat načrtujem, da mu ob "prvi priliki" podarim tečaj varne vožnje z motorjem, saj ga želja po užitkih na njem ni minila, nasprotno. Zato, ker ga želim še dolgo gledati, kako se srečen in poln energije kljub svojim 60tim letom vrača s potepa s svojo Hondo. Zato, da bi nanjo sedal čim bolje opremljen - ne le tehnično, predvsem spretnostno, z dovolj znanja, ki ga sicer težko kje pridobi, hkrati pa je zasvojen s hitrostjo. Zato izkoriščam tole priliko. Če nagrado dobim, jo podarim naprej.
 

Jasmin K.

25. maja 2004 sem šel po motor na servis in se odločil da naredim testni krog skozi mesto, kot se je spodobilo za tiste čase.
V delno nepreglednem križišču Slovenske in Šubičeve se je voznik odločil, da bo prevozil dvojno črto in iz slovenske zavil levo na Šubičevo. To se je zgodilo ravno v trenutku, ko sem sam pripeljal nasproti po Slovenski.
Trk je bil neizogiben. Poskus umika ni uspel in z levo stranjo sem trčil v njegov vogal avtomobila. Po parih metrih sem padel po cestišču, motor pa se je oddrsal še nekaj metrov naprej.
Mimoidoči so hitro zavarovali križišče in poklicali pomoč. Nekaj časa sem bil nezavesten a ko sem odprl oči je bilo polno ljudi okoli mene zelo hitro so prišli tudi reševalci.
Takrat se je začelo zares, ker prej nisem vedel kaj vse se mi je zgodilo.
Utrpel sem odprt zlom golenice, odprto koleno in potrgne sprednje in zadnje vezi, zdrobljen sredinec na roki in razne udarnine in ureznine po telesu.
Šele v bolnici, ko sem čakal na operacijo se je bolečina začela stopnjevati. Še bolj kot to me je skrbelo, kako prikriti vse podrobnosti vznemirjenim staršem, ki so me takoj prišli pogledati.
V teh letih sem bil operiran 4-krat, več kot 100-krat izpostavljen RTG žarkom, več kot 1 leto si pri hoji pomagal z berglami, skoraj 2 meseca preživel v toplicah in prav tako v bolnišnici. Nekatere posledice so odpravljene, nekatere pa me bodo spremljale celo življenje.
Danes sem še motorist in imam družino, zato pred vsakim križišem trikrat preverim, če se bo kdo odločil narediti napako, ki ima lahko hude posledice.
 

Branko T.

Lep sončni dan, 15.10.2017. Kolona na obvoznici Velike Kladuše. Počasi prehitevam avto po avto. Pripeljem se do belega golfa 3. nekajkrat zapeljem iz leve strani vozila proti desni, da bi me voznik opazil. Nič s kolegom v vozilu vneto govorita po telefonu. pred seboj zagledam znak, prepovedano zavijanje levo, polna črta. Čudo voznik se pomakne desno, privijem gas, ko voznik golfa z vso silo zavije levo. Stisnem zadnjo zavoro odprem gas in motor spravim počes in tako trčim bočno v golfa. cca 3m sem naliman na golfa, ko se ustavi se odpeljem na drugo stran vozišča in parkiram motor. nenavadna žeja me napade, domačini mi prinesejo vodo. Čutim rahlo bolečino zadaj na moji desni strani telesa. Pogledam golfa, jezes Marija kot, da ga je nasadil tank, s telesom sem mu zlomil stebriček med prednjimi in zadnjimi vrati, crash pad ostal v vratih golfa, prednji blatnik udrt do mašine...jaooo. Vprašam možakarja kaj je delal, da se je najprej pomaknil desno nato ostro zavil levo. On mi odgovori, da sem nor, da sem ga prehiteval, čez polno črto. Gledam ga in mu v besnem glasu odgovorim ''idiot'' si videl znak prepovedano zavijati levo. On meni, da sem pijan in, da imam privide. nato prišla policija in iskala voznika motornega kolesa, kar trikrat sem moral policistu pojasniti, da sem to jaz. Da preskočim podrobnosti in pogovor s policisti. Pregledam motor, ciklistika nepoškodovana, voda ne spušča in tako se z zlomnimi rebri in bolečinami ter razbitim desnim delom motorja odpeljem domov. Pridem po 220km pred garažo, odpnem ledvični pas in adijo pamet. Na urgenci ugotovijo zlomljeno 10 rebro 9 in 8 počeno. Ultra zvok trebuha pokaže raširjeno aorto za 3,5 cm po dolžini 6cm. Desna stran v vseh mavričnih barvah. Z božjo srečo in izkušnjami sem še dobro odnesel. Varno vožnjo pa si želim opraviti, ker mislim, da nihče ne ve vsega in sem prepričan, da se lahko naučim še kaj novega. 
 

Zoran Z.

Pozdravljeni!
Na mojo srečo še nisem potreboval pomoči AMZS na motorju. Ker pa usluge koristim na osebnem vozilu se tudi na motorju počutim dosti bolj varno in sproščeno, ker zaupam in vem, da na cesti nisem in ne bom ostal sam!
Vem da lahko 100% računam kadarkoli in kjerkoli na kakršno koli pomoč s strani organizacije AMZS.
Hvala LP Zoran

Robi N.

Pozdravljeni!
Z kilometri nastajajo izkušnje, in veliko jih je lepih a tudi kaka nevarna. Meni sta se dve vpregli v življenje pri katerih bi lahko bile posledice usodne, da ne omenjam prometne nesreče z mopedom. Torej ena je taka, ko se peljem po cesti izven naselja, dohitim kolono treh vozil ki se peljejo relativno počasi, tam nekje 70km/h. Odločim se prehitevati. Prehitim dva na kar ovinek zato upočasnim, takoj po ovinku seveda nepregledno ker sem za vozilom pripravljen se teka prehiteti, pa veliko majhvega šodra po cesti iz bankine. Motor odnese, prco sprednjo gumo nato še zadnjo, na drugo stran ceste. Dobro da nasproti ni bilo vozila. Motor sem uspel obvladati a če bi prej prehitel vsa vozila,verjamem, da mi to ne bi uspelo. Torej nikoli ne vemo kaj nas čaka za ovinkom. In še druga zgodba za katero pa lahko le rečem, da motoristi moramo gledat in razmišljati naprej. Križišče, pripeljem po glavni cesti. Vidim avto ki se bliža križišči iz stranske strani. Starejči moški za volanom, ne pogleda ne levo ne desno, kar zapelje čez. In če ga ne bi videl, pravočasno zaviral bi lahko bilo usodno. Torej želim vsem motoristom previdno, varno in uživaško vožnjo. 

Grega K.

Zelena mamba in skuter.
S punco sva bila na potovanju po Tajski, kjer sva si sposodila skuter. Ko sva se vozila po pokrajini, sem na cestišču zagledal nekaj zelenega. Z zmanjšano hitrostjo sva se približala, ko sem opazil, da je kača, sem se ji poskušal izogniti. Kača je v samoobrambi trznila proti skuterju in zadela v pleh. Imela sva srečo, da ni koga ugriznila. Nauk: ko si na motorju vedno pričakuj nepričakovano!
 

Jernej L.

Moja "izkušnja" je ta, da sem sedaj oče in poleg finančnega vidika lastništva motorja je tudi varnostni še bolj izrazit. Zaradi omenjene ""izkušnje"":) so se seveda drastično skrčili tudi kilometri na motorju, s tem pa tudi možnost treninga in pridobivanja izkušenj, kar bi morda lahko delno nadomestil tečaj varne vožnje.

Lepo vas pozdravljam in ""keep the rubber side down""!

Tomaž K.

Nesreča!

Udeležen sem bil v prometni nesreči s sopotnico. Še danes, 4 leta po dogodku razmišljam, zakaj situacije nisem rešil? Bilo je v Prijedorju v BIH. Trije pari na prvomajskih potepanjih, prehitevali kolono vozil, pogled v vzratno ogledalo, če za menoj vozeči prijatelj tudi prehiteva, a prijatelj pred mano zaviral v sili. Videl, a prepozno, da bi se varno ustavil. Mislim, da sem za trenutek ""zamrznil"". Poiskušal izogniti po desni, a oplazil prijatelja, izgubil oblast nad motorjem, zadel osebni avtomobil in s partnerko sva padla po vozišču. Danes razmišljam, da bi moral poiskusiti obvoziti prijatelja po levi. Bi se bolje končalo? Ne vem, vem pa, da je to za nama, rane so se zacelile in še vedno uživava v motorističnih izletih. Poiskušam voziti čimbolj varno, en tečaj varne vožnje pri Vas je že za menoj, bi se pa z velikim veseljem udeležil še kakšnega.

LP Tomas

 

Ludvik P.

"Moja izkušnja je neugodna, vendar pa resnična in se je iz nje kaj za naučit, tudi pri AMZS.
Dnevnik motorista
Lanska moto sezona je bila morda moja najbolj pestra do sedaj, saj sem si privoščil tri daljša moto ture, v začetku poletja, junija zanimive tri tedne Maroka, avgusta uživaška dva tedna po Balakanu, vmes naj bi bila dopustniška še Sicillja, ta mi bo na žalost ostala v grenkem spominu, zato sem se odločil, da v opomin bodočim moto popotnikom v te lepe kraje opišem dogajanje, ki je nam z ženo prineslo vse kaj drugega, kot prijetno, dopustniško moto turo, predvsem stres.
Po mojem prihodu iz Maroka so se ravno začele šolske počitnice in žena je predlagal, da si privoščiva moto dopust na Siciliji, nekoliko me je presenetila s ciljno destinacijo, vnedar sem se strinjal, saj sva običajno na takih moto potvanja uživala. Poservisiral sem motor, menjal gume, ter preko spleta za teden dni naprej rezevirava trajekt iz Civitavecchie pri Rimu, odhod ponedeljek 20:30, prihod v torek 10:30 Palermo (Termini Imerese), Sicilija. V tednu dni sva si pripravila vse potrebno za pot, podrobneje spalnirala ruto, glede na to, kaj sva si želela ogledat v dveh tednih na Sicilij, kolikor sva planiral ostati tam. O Siciliji nebi tratil črnila in prostora, saj je bilo o njej tudi v tej reviji in na netu napisano praktično vse.
Prvi dan, ponedeljek: KTM je bil natovorjen in pripravljen, odhod od doma 7:30, na Trojanah obvezno kavica in krof, nato pa tranzit po AC do Civitavecchie, skupaj 790km, s postanki za pijačo in jedačo, sva prišla panirano tri ure pred odhodom, z vaucherjem v luki prevzel karte in prišla pred rampo trajekta dve uri pred odhodo. Na čelu kratke kolono vozil so bili štirje italjanski motoristi, tako, da sem zapeljal zraven in ravno, ko sva snela čeladi in slekla jakni se je pričelo vkrcanje, ki je potekalo hitro in v pol ure sva bila s prtlajgo v kabini. Bilo je presenetljivo malo vozil, glede na to, da se je v Itaili začel ˇferragostoˇ. Še pred večerjo sva na palubi ob sončnem zahodu opazovla izplutje ladje.
Drugi dan, torek: ob 10 uri pristanek in izkrcanje v portu Termini Imerese zraven Palerma je potekalo hitro in že čez dobro uro sva pila super naravno limonado v starem delu Palerma, motor sem imel parkiran v bližini, ni bilo nadležnega turističnega vrveža, vse precej umirjeno in, če izvzamem promet, ki je milo rečeno kaotičen, priznam, da mi je stari del Palerma deloval prav prijetno, trdnjava kot iz piratskih filmov, ter ne tako umazano in zatrpano s smetmi, kot sem bral in pričakoval, da bo. V vseh lokalih je možnost wi-fi in po netu sva si rezervirala sobo z zajtrkom in garažo za motor v mestu Trappani na zahodu Sicilje. Naredila sva še moto ogled Palerma, ter se nato odpeljala v notranjost otoka do mesta Corleone, spila kavo ˇpri botruˇ v Baru Vitelli, nič kaj drugega ni tam za pogledat. Še preden se je začelo mračiti sva prispela do privatne hiše na obrobju mesta Trappani, kjer sva rezervirala sobo, lepo urejeno, motor v garažo, tuš, preobleč in v bližnjo restavracijo na večerjo, okusne ribice. Cena 50€ za dva z zajtrkom.
Tretjin dan, sreda: po zajtrku posediva na vrtu in preletiva plan, načrtovala sva pot ob obali do mesta Agrigento in tam ogled doline templjev, zato rezevirava sobo v bližini mesta ob ob morju, na slikah je izgledalo super, ko prispeva tja sva prijetno presenečena, v reali je bilo še bolje. Lepa velika zgradba, vila z zemljiščem, vse ograjeno z visoko ograjo, varovano s kamerami, za vozila nadstrešek, lep vrt, pred stavbo približno dva metra pod nivojem v skalnem okolju odprt bazen, masažni bazeni, savne, res hudo dobro in urjeno. Vse skupaj me je spominjalo na angleška posestva, le, da je bilo v mediteranskem okolju. Cena za dva 70€ z zajtrkom, glede na prijetno okolje, se dogovoriva z lastnico za dve nočitvi, ker niso bili polno zasedeni, le dva para iz Anglije. Motor pustiva kar pred vhodom, se razpakirava in odpravima do mesta na večerjo, ko prideva nazaj, si privoščiva nočni yacuzzi z vonjem slanega ocena v zraku. Na vrtu se zagovoriva z Angleži pozno v noč, ki so seveda pregovorno vljudni in prijazni sogovorniki, dobro poznajo Slovenijo in cenijo nas Slovence, godi ta občutek, a hkrati, da misliti, da nas drugi bolj cenijo, kot samo sebe.
Četrti dan, četrtek: po zajtrku se s taxijem peljeva do doline tempjev in si vzameva čas za ogled fascinantne arhitekture zgradb, ter gradbene in oblikovalske presežeke antičnega Rima, ki še sedaj kljubujejo času, res vredno ogleda, kar nekaj za prhodit in videt, bilo je vroče in turistov ni bilo veliko. Pozno popoldan se vrneva do nastanitve, večerja in nočno kopanje v bazenu. Za nama je bil prijeten dan.
Peti dan, petek: dopoldan se odločiva, da se zapeljeva do mesta Gela, ki leži na jugu otoka, kjer so lepe peščene plaže, ter se tam par dni predajava sončnim žarkom in kopanju v morju, po želji pa narediva kakšen moto izlet v okolico. Nekaj časa se voziva ob obali, nato zavijem nekoliko v notranjost, ceste se vije po razgibani pokrajini, čez doline so na lokalni cesti zgrajeni viadukti, na hribčkih so skrbno obdelani vinogradi in oljčni nasadi, nekateri imajo tudi umetno namakanje. Okrog 17 ure prispeva v Gelo, v mestu je bila nepopisna prometna gneča, ozke enosmerne ulice, promet pa kaotičen, pregret beton in asfalt, vročina še vedno blizu 40 stopinj, stojimva v kolini, pod čelado mi kaplja od nosa, medtem, ko se tri avte naprej penzionist v stari Pandi mirno pogovarja z moškim na ulici in zadržuje vse daljšo kolono za sabo, vsi torbijo vendar se človek na da motiti. Mimo nisem mogel, ni bilo prostora, zaradi parkiranih vozil na obeh strneh in stranskih kovčkov na motorju. Gledam na uro, po dobrih 10min se zmenita in stric odpelje naprej, za nas čist noro, ali pa tudi ne za Sicilijo. Uro in pol rabiva, da prideva do stavbe, kjer sva imela rezervirano sobo z zajtrkom in seveda garažo za motor, same ozke enosmerne ceste in navigacija zmedena. Hiša je bila v tretji vrsti od ceste, ki je bila povsem ob peščeni obali. Parkiram meter od vhodu na pločniku, cesta mimo je bila ozka enosmerna, komaj sva dočakala, da snameva čeladi in slečeva jakni, prepoten pozvonim. Odpre lastnica, kljub temu, da sva rezervirala sobo z garažo, je nekoliko presenečena, da sva z motorjem, prepričana je bila, da prideva z avto, na obrazu ji je bilo videti, da ji to ni bilo všeč. Govorila, je relativno dobro angleško, kar je bilo na otoku redkost, kasneje sem izvedel, da je priseljenka z Romunije in poročena tukaj. Predlagala, je, da kar takoj odpeljem motor v garažo, nisem se strinjal saj sva bila povsem prepotena. Odločil sem se, da bova prvo prenesla prtljago v sobo, se stuširal in potem odpeljal motor v garažo. Opazil sem njeno nelagodje, predlagala je, da premestim motor na drugo stran cestišča, kjer, ga bo lahko videla z balkona in ga priklenem ob ograjo, dokler ga ne odpeljem v garažo. Takrat bi mi moralo klikniti v glavi, da sva ob napačnem času, na napačnem mestu, pobrati šila in kopita, ter si poiskat drugo lokacijo. No bil sem, kot pravi žena ˇpreveč pametenˇ, motor sem pustil pred vhodom na pločniku, snel sem tank torbo, iz obeh strankih kovčkov sem vzel torbe s prtlajgo, krmilo sem povsem obrnil v levo, ga zaklenil, okorg zadnjega kolesa pa namestil še ˇBullock snacke lockˇ ključavnico, ki je podobna, kot veriga, le da je močnejša, ker je izdelana iz močnih ploščatih profilov in tako praktična za zlaganje, saj zavzame manj prostora. Vzel sem vso prtljago z motorja in jo nesel v prvo nadstropje, kjer sva imela lepo urejeno sobo s teraso in krasnim razgledom proti morju, ter dolgo peščeno plažo. V pol ure se urediva, žena ja bila tokat za spremembo hitrejša, sam sem bil še na stopnišču, ko je ona že odprla vrata in zagledala dva tipa ob motorju, ki sta jo ucvrla po ulici in izginila v uličicah. Ko sem stopila iz hiše mi je žena povedala kaj se je zgodilo, sem pogledal motor in takoj opazil, da krmilo ni več v skrajni levi legi, tako kot je bilo zaklenjeno, v trenutku mi je postalo vroče in po glavi so mi bliskovito rojile različne misli, jasno mi je bilo, da so nepridipravi opravljali svoje delo na mojem motorju. Stopim do motorja, krmilo se je lahko premikalo, torej ni bilo več zaklenjeno, ko sem vstavil ključ v kontaktno ključavnico le tega ni bilo več mogoče zavrteti in zagnati motorja. Xeba… motor je bil nevozen….razmišljam kaj mi je storiti..... jasno mi je bilo, da so lopovi, ko so ugotovili, da je zaklenjeno krmilo, namenoma poškodovali ključavnico, da je bil motor tako nevozen in ˇpripravljen za nočni odvozˇ. Ravno takrat pride lastnica in ji razložim kaj se je zgodilo, izgleda prestrašeno, z balkona bloka na drugi strani ulice, maha gospod in se pogovarja z lastnico, razloži mi, da je videl nepridiprave, ki so ˇdelaliˇ na motorju. To mi v tem trenutku nič ne pomaga, prosim lastnico, da pokliče policijo, saj se je zgodil poskus kraje motorja. Kliče Policijo, večkrat, težko jih je priklicati, ko jih končno dobi razloži situacijo in se pregovarja, prosi, prepira, da bi kdo prišel, vendar je po 19 uri konec rednega delavnega čas in ni več ekip na razpolago…….torej ta dan nič od policije in zapisnika. Razmišljam kaj mi je storiti, kako usposobiti motor, pokličem KTM asistenco, dobim operaterja, ta me poveže s serviserjem v mestu Ragusa, dobrih 60km stran. V polomljeni angleščini mi razloži, da je po vsej verjetnosti mehansko poškodovana kontaktna ključavnica in jo je potrebno menjat. Razložil mi je, da jo lahko v ponedeljek naroči, dobil jo bo v treh dneh potem je potrebna montaža in seveda s pomočjo računalnika uparit kodne ključe in elektroniko. Po motor pa lahko pride v ponedeljek, ker je že konec delanega tedna in preko vikenda ne dela, nisem mu povsem verjel, zato sem se mu zahvalil in mu dejal, da v koliko ga bom potreboval, ga pokličem v ponedeljek zjutraj. Lastnico vprašam kje ima garažo, da spravim motor v garažo……….na žalost je bila garaž tri ulice stran, cesta pa v res hud klanec, tako, da sam, pa tudi s pomočjo žensk nebi zmogel zriniti motor do garaže. Kaj sedaj……… misli mi hitro letijo po glavi, lahko bi pustil motor na pločniku, ga pripel okrog ograje, pobral dol vse tri kovček in počakal na jutrišnji dan, če bo lopovom uspelo odpeljati motor. Vendar to nikakor ni v skladu z mojimi življenskimi prepričanji in navadami, želel sem motor spravit v nek kolikor toliko varen prostor. V vhodnem prostoru hiše ni bilo prostora, ......... na ulici se pojavi mlad fant, sin moža, ki je z balkona videl lopove na ob motorju. Študent, govori na srečo tudi angleško, bolj slabo a….za sporazumevanje dovolj, pripravljen je pomagat, ponudi njihovo garažo, ki je v sosednji ulici ....…razmišljal sem kdo bi bil lahko morebiti s kom povezan……… a se vseeno odločim, da sprejemem njegovo pomoč, s skupnimi močmi smo potisnili motor v strm klnec, do sosednje ulice in se po ulici spustim do njihove garaže, ulica že sama po sebi zgleda precej zapuščeno... zelo stare nevzdrževane visoke hiše, ravno bogati tu niso, ....... v pritličju v večini zapuščeni prostori, razen ene garaže z velikimi, debelimi, železnimi vrati, fant jih odpre potisnem motor vanjo, ga obrnemm zaklenem še verigo okrog kolesa  bolj zaradi občutka, pritisnem še fotko, mogoče ga zadnjič vidim
Fant zaklene vrata, dogovoriva se, da se dobiva naslednji dan ob 8 uri, da ugotovim ali je motor še v garaži. Vrnem se v sobo, z ženo nisva bila razpoložena za kak večerni sprehod po mestu, niti jest nama ni pasalo, z balkona je mesto izgledalo vse bolj mrtvo, ulice ob morju prazne, kot, da nebi bila sezona, .......... neprijetna izkušnja in naslednji nepredvidljiv naslednji dan sta bila dovolj, da sva bila zaskrbljena, ponoči nisem zatisnil očesi, razmišljal sem kaj storiti naslednji dan, kako se ravnati, če bo motor v garaži in kako, če ga več ne bo.........zelo stresno.....
Šesti dan, sobota: ob 5 uri sem že sedel na balkonu in po nepotrebne razmišljal, kaj mi je bilo treba rinit ravno sem dol v leglo kriminala..... no ob 8 uri se dobiva s fantom na ulici in odpešačiva do njihove garaže, vrata so bila zaprta in zaklenjena, odpre jih in motor še v garaži  nekoliko sva podebatirala o tem ali je mogoče kak fuš mehanik KTM v mestu in kakšna ziher vlečna služba, da mi prepelje motor do uradnega servisa, ni imel info, je pa dejla, da se bo pozanimal, nato zaklenila, dal mi je št. mbt, da sva bila lahko na vezi, med najinim pogovorom je prišla po ulici lastnica sobe in povedala, da je nekdo vlomil v njeno garažo v kateri naj bi bil motor, ... xeba...očitno so nepridipravi ponoči iskali motor ........ dogovorila sva se, da takoj zopet kliče policijo, klicala je cca. pol ure preden se je kdo oglaisl, vendar pa so imeli zaradi vikenda malo patrol in vse zasedene na nujnih zadevah, v glavnem kup izgovorov......:( nikakor dobit policijo na kraj dogodka........odšli smo v hišo na kavo, nakar je prišel tudi mož lastnice, ki je dejla, da ima dva kolega, ki sta super strokovnjaka in serviserja za skuterje in motorje, ter bi lahko pomagala, pokliče jih in v dopoldanskem času prideta vsak posebej, no izkazalo se je, to kar sem pričakoval, da bo po italjansko.... balkansko puno priče i malo rada...... vse vedela v teoriji v praksi pa..... očitno si bom moral pomagati sam, najprej sem poklica svojega serviserja KTM Seleš v SLO, podebatirala sva o zadevi, tudi on je bil mnenja, da bo potrebno menjat ključavnico, potek pa podoben kot mi je pojasnil že italjanski serviser KTM, vseeno pa bi bilo dobro pogledat, če se da kaj rešit. Odličil sem se, da razstavim prednji del motorja, da pridem do ključavnice, bilo je dobra ura dela, še dobro, da je komplet orodja v opremi motorja dovolj kvaliteten, da se ne poškoduje vijakov, v glavnem pa je bil torx ključ najbolj uporaben..... odstranim elektroniko ključavnice in odmontiram ključavnico mehanski del, zakrivljen je zatič, ki blokira krmilo........ zaradi zakrivljenega zatiča ni bilo mogoče obrniti ključ in vzpostaviti kontakt za zagon agregata.......razmišljal sem kaj storiti, ..... morda bi šlo, če bi odžagal zatič in bi bilo mogoče obrniti ključ, potrebno je dobiti žaago za železo... sobota dopoldan in vse trgovino so bile zaprte.... Italjani pa doma nimajo praktično nobeneg orodja, ja to ni tako kot pri nas.... po težkih mukah dobim žago za železo, ki jo prinese mož lasrnice APP od prijatelja ta pa od XY prijatelja........ že so mi glavo spreletavale misli, kako se bo pa vendar zadeva rešila in se bova lahko z ženo na motorju odpeljala....... no že ko sem žagal zatič sem imel čuden občutek, ko pa sem ga odžagal sem ugotovil, da je v njem še en manjši del, ki je v sklopu urarskega mehanizma povezan z mini magnetkom, ki daje kodo elektroniki,.....skratak zadeva narejena, da prepreči krajo in ko jo enkrat poškoduješ ni pomoči, potrebno kupit novo ključavnico, to pa se seveda lahko le za posebno kartico, ki jo dobimo pri nakupu motorja....ne da se rešit na noben način.....xeba......bilo je že popoldan poklical sem fanta, da je je prišel zaklenit garažo, spotoma mi je povedal, da je oče videl tipe, ki so se ˇukvarjaliˇ z mojim motorjem, hodili so po ulici in očitno iskali motor ...... vedeli so, da se nisem mogel odpeljat.........v sobi je bil čas za razmišljanje kako naprej..... kontaktirama z domačimi, sinom hčerko, o tem kaj se je dogajalo, s starši s cenzuro info, da ni prehude panike, malo sem pogledal še na net kaj se dogaja v Slo in preberem kako se policija na Dolenjskem ukvarja s kaznivim dejanjem, krajo nekaj kg krompirja iz vrta  .... no tukaj na Siciliji v Italiji, kjer vladavina prava velja že iz starorimskih časov, v državi eni od ustanoviteljic EU, pa se policija ne želi ukvarjat s poskusom kraje in poškodovanjem motorja za 15 jurjev, narobe svet  .....očitno ima naš predsednik prav, bodimo srečni, da živimo v Slo,... zvečer se prvič odpravima po mestu, turistov nikjer, ljudje množično odhajajo k maši ob 19 uri, po njej se sprehajajo po ulicah popijejo pijačo in ob 21 uri skoraj vse prazno, komaj sva našla picerijo, da sva pojedla slabo pico.....nisva pa imela ne želje ne dobrega občutka, da bi se dalj časa zadrževala v mestu, ...... noč spet dolga in neprespana.
Sedmi dan, nedelja; razmišljam kaj mi je postoriti, po zajtrku pride lastnica in pove, da je sosed spet videl tipe, ki so iskali motor in sprašuje, kaj imava namen narediti, opazil sem, da bi tako njej, kot tudi lastniku garaže v kateri sem imel motor močno odleglo, če bi čim prej odšla, očitno se je že kazal strah pri njih in že komaj čakajo, da na nek način odideva, no tudi midva sva si to zelo želel samo kako in vsekakor ne brez motorja ...... ponovno kliče policijo in zopet enaka zgodba, po X klicih se oglasijo in povedo, da ni prostih patrulj....... po razmisleku se odločim, da ne bom popravljal motor na Sicilji temveč ga odpelem domov, kjer ga popravim, imam AMZS članstvo, ki sem ga sklenil pred odohodom v Maroko z asistenco za 1500€, saj veliko več ne more biti prevoz do SLO, pokličem operatrja, obrazložim situacijo, povprašam kako zadeva poteka, .... operater mi pove, da ni neposrednega prevoza temveč, se motor najprej odpelje v zbirni center na Siciliji, ko se nabere dovolj vozil za prevoz, se motor prepelje, v drug zbirni center v Neaplju ali Rimu, nato do Milana in nato proti Sloveiji, po enakem sistemu, pojasnil je, da imajo deset dni časa za izvedbo prevoza do SLO, ni mi bilo všeč to prevažanje po zbirnih centrih za vozila in prelaganje motorja, s tovornjak na tovornjak, če ga prej nebi ukradli iz zbirnega centra, bi ga zagotovo poškodovali pri fiksiranjih, vseeno sem povprašal za ceno, povedal mi je, da je ta 4 jurje  Kako taka cena? Gospod mi imamo tak način dela ..... seveda za prevoz plačajo 500€, stranki jih pa zaračunajo 4 jurje, oderuški način dela ni kaj, zahavlil sem se za tako storitev, ker je povsem predraga in izkoriščanje ljudi v stiski s cilje velikega zaslužka (kot sem izvedel kasneje doma, bi pogodbeni izvajalec prevozov, ki ima avto vleko, s kombijem pripeljal motor uradno z računom za 2 jurja, 800€ stroškov, ostalo zaslužek, v dveh dneh, super posel)........ v nedeljo mi ni preostalo drugega, kot poklicati domov sina in kolega, najela sta prikolico za prevoz motorjev in krenila okog 17 ure iz Ljubljane za Sicilijo, cca. 2 jurja km in 20 ur dobr vožnje.
Osmi dan, ponedeljek: takoj ob 8 uri sem lastnici sporočil, da ta dan odhajava in, da nujno rabim zapisnik policije, ker imam motor zavarovan in za uveljevljanje povračila skode nujno rabim policijski zapisnik, po nekaj poskusih dobi vezo, pogovor je trajal skoraj pol ure brez kakršnega koli dajanja podatkov, nisem ga povsem razumel po čustvih pa bi dejal, da je bilo vsega od prošenj, do krega, šele, ko je razložila, da ne rabimo iskat krivcev in prstnih odtisov, da rabim le zapis kriminalnega dejanja, so sporočili, da pridejo in res čez pol ure sta prišla dva uniformirana policista, mlajša urejena, obrožena z avtomatom ...... razložil sem jima kaj in kako se je zgodilo, jaz v angleščini gostiteljici, on naprej italjansko policistioma in obratno, pogledala sta motor v garaži, ga poslikala, preverila registersko številko in številke okvirja. Bila sta prijazna, korektna in profesionalna, izpolnila sta formular, no tu pa zadeva še ni bila končana, s tem izpolnjenim formularjem je bilo potrebno obiskat policijsko postajo, kjer naj bi inšpektor naredil zapisnik. Policijska postaja je bila na drugi strani mesta, zato sta naju tja zapeljala gostitelja z avto. Ura je bila okrog desete, ko smo prispeli na PP, ki je bila na obrobju mestav precej neurejenem predelu, tudi sama stavba boga in nevzdrževana, notri precej ljudi, očitno dela ogromno ..... v sprjemni pisarni pojansnimo policistu zakaj smo prišli, spusti nas noter, ter postavi v vrsto....poseben sistem dela, ljudje smo čakali v eni vrsti pred tremi pisarnami, v vsaki je bil inšpektor in ko si bil na vrsti si vstopil v pisarno, ki je bil na voljo k inšepktorju, z ženo in gostiteljico smo počakali pol ure, da smo prišli na vrsto, končno vstopimo v pisarno......scena kot iz filma Boter, staro pohištvo, okno odprto, zunaj krepko čet trideste stopinj, klima deluje, inšpektor po izgledu nekaj čec 50 let in krepko čez 100kg, odpeta prepotena bela srajca, na prsih se je svetil velik zlat ktiž na verižici, črni brki, črnai svetleči lasje počesani nazaj s pol kg želeja na njih in seveda ....no eanglish mister, kar smo predvidevali, zato je bila z nama gostiteljica za pojanila in prevajajanje .... zapisnik smo pisali dve uri, tipkal je samo z dvema prstoma, torej z po enim na vsaki roki  .... teksta pa je bilo za pol strani A4 lista, ......zelo težko sem mu dopovedal, kaj je potrebno napisat, zanj so bili pomembni osebni podatki, zame pa, da je prišlo do poškodbe motorja pri poskusu kraje......... no okrog 13 sem bil zadovoljen z napisanim in angleškim prevodom......končno....ob odhodu nam inšektor malo za šalo, malo zares svetuje naj se na poti domov do Rima ne ustavljamo, ker mi bodo poleg motorja ukradli še avto in ženo  verjetno blizu renice......ravno, ko smo se odpravljali iz PP je poklical sin, da sta že s trajekta na Siciliji in bosta čez dobro uro v Geli ........ odpeljali smo se do sobe, kjer sva z ženo spakirala stvari in se pripravila na odhod, kmalu je zazvonil telefon, sin in kolega sta bila že v mestu, navigacija ju je vrtela v krogu po enosmernih ulica, zapeljemo se jima nasproti in kmalu se najdemo na črpalki, prijetno snidenje........takoj se zapeljemo do garaže, naložimo motor na prikolico, prtljago v avto, sin in kolega na hitro skočita v morje, poslovim se od gostiteljev, plačilo podaljšanega bivanja zavrneta, opravičita se za nevšečnosti....fantu, ki nama je velikodušno ponudil v uporabo njihovo garažo in v bistvu rešil krajo motorja, v žep potisnem ˇštipendijoˇ v €, s sinom si izmenjata kontakte, se prisrčno poslovimo......nato pa v avto in gas, okrog 19 uro smo bili na trajektu iz Sicilje proti celini......nato pa vožnja čez celoten italjanski škorenj, s sinom sva se menjala za volanom, ustavljali smo se le za tankanje in kavico, noč je bila dolga za vožno, še posebej proti jutru, ko se vozil proti vzhodu.
Deveti dan, torek: okrog 11 ure smo bili končno čez mejo v naši Sloveniji, kar prijeten občutek, premalo cenimo našo domovino........motor zapeljem naravnost na KTM servis Seleš, kjer so mi ga popravili in usosobili za vožnjo.
Naslednji dan sem šel na zavrovalnico in prijavil škodo, cenilec je ralativno hitro, opravil cenitev, na servisu so opravili delo in motor je bil v desetih dneh Ready to go, kar sem tudi izkoristil, saj sva si z ženo privoščila nadometno dvo tedensko moto dopustniško turo po balakanu in bilo je super, brez stresov 
Je pa trajalo skoraj štiri mesece, da je zavarovalnica izplačala škodo, res, da so bili dopusti, preverjali so resničnost dogodka v Italijo, pa do sedaj nisem imel prav nobene škode na motorju v 30 letih. Seveda je bilo potrebno plačati popravilo takoj, če sem želel motor odpeljati, tako, sem financiral zavarovalnico in njihovo počasno delo. Zavrnili so tudi mojo vlogo glede povrnitve dela stroškov za zmanjšanje možne škode, namreč v zavarovalnih pogojih so določeni členi, ki omogočajo povrnitev stroškov oškodovancu, ki jih je imel za zmanšanje škode, v mojem primeru, je bila situacija takšna, da sem skrival motor in motor odpeljal lopovom ˇizpred nosaˇ in s tem imel dodatne stroške, lahko bi ga pustil na ulici pred hišo in ga naslednji dan nebi bilo več in uveljavljal zavaronje proti kraji, seveda sem ravnal kot dober gospodar in pošten Slovenec, ter poskušal rešiti, kar se je rešiti dalo, kar mi je z nekaj sreče tudi upelo, vendar je zavarovalnica povrnitev vsaj dela stroškov arogantno, s pozicije moči zavrnila, brez možnosti pritožbe, nisem imel časa niti energije, da bi kolega odvetnika vpletal v to, sem pač zadnjič zavroval karkoli pri njih ........
Kakšne zaključke mi je prinesla ta izkušnja? Namesto prijetenga dopustniškega motoriranja, stres in skrivalnice. Smola ali naivnost? Na Sicilijo ne več s svojim vozilom, vem, da je mnogo motoristov prekrižarilo Sicilijo po dolgem in počez, vendar je moja izkušnja taka kot sem jo predstavil. V info mi je inšpektor na PP povedal, kaj se je zgodili pred semafrojem štirim švedom na motorjih, enega izmed njih so lopovi potegnili z motorja, eden od njih se je odpeljal z motorjem, ostali pa so se razbežali, nemočni Švedi pa zgorženi ostali na križišču. Bila je poletna sezona in v celem tednu sem opazil le dve tuji registraciji, trajekt proti Siciliji je bil skoraj prazen v začetku počitnic, očitno ta otok ni priljubljena destinacija za dopustovnje. Lepe peščene plaže so bile skoraj prazne. Najmanj stresno je Sicilijo obiskati s turistično agencijo, letalo, hotel, vodeni ogledi in z letalom domov, vendar za nas motoriste to ni to. Odločitev vsakega posameznika.
Avto asistenca v takem primetu, kot je bil moj in na tak način, kot bi jo izvajali pri AMZS, skoda denarja in časa. Bolje se odločiti za najem kombija ali prikolice in v primetu specifične okvare, ki jo je težko popraviti, pripeljati motor srečno domov. Pred plačilom avto asistence ob zavarovanju ali pri opcijah članarin AM zvez se je potrebno dobro pozanimat, kako se izvaja. Po Slo ni problem, tujina sploh oddaljeni kraji so problem z izvedbo, ker se očitno išče najcenejša možnost za izvajalca, ne pa najbolj ugodna za stranko, ki postane ˇovcaˇ v težavah primerna za striženje.
Zavarovanje motorja, mislim, da kasko s krajo pri dražjih motorjih, da lastniku nekoliko več sproščenosti na potovanju, saj v skrajnem primeru vseeno dobimo del vrednosti motorja povrnjeno, seveda pa je vedno potrebno biti pazljiv pri parkiranju in prenočevanju. Alarm je vsekakor zelo koristen, disk ključavnice in verige zelo koristne, dobeo je zaklenit oba kolesa motorje, ker ga tako težje premaknejo, res pa, da ni unevrzalne zaščite, se pa da otežit delo lopovom, ali jih odvrniti od posla na motorju. Vsekakor pa ne priporočam več zaklepanja krmila na kontaktni ključavnici, saj to omogoča lopovom enostavno onespodobitev motorja, sicer je praksa, ki jo izvajajo rezanje obeh gum, ki pa se da vsekakor laže rešiti, kot pa kupiti novo kontaktno ključavnico, še posebej nekje ˇbogu za hrbtomˇ. Pazljivost glede garažiranja motorjev na potavnjih ni odveč, seveda pa univerzalnega varovanja ni.
SREČNO"

Mitja M.

Pozdravljeni,

sposodil sem si prijateljev motor (Honda CBF) kmalu po tem ko sem naredil izpit za A kategorijo. Z njim sem opravljal službene poti na sestanke, eden od njih je bil planiran na Raiffeisen banki v Mariboru. Pa sem si rekel, da že leta nisem vozil po stari cesti za MB in štartal iz LJ.
Po nekaj ovinkih pridem na drugo stran Trojan in nekje naprej od Žalca dohitim osebni avto. Peljal je zelo "čudno" - pritiskal na zavoro na vsakem ovinku, ravno toliko da je posvetila zavorna luč, v resnici pa skoraj ni zaviral, tako da mi je šlo vse skupaj kmalu na živce.
Odločil sem se, da ga na prvem primernem odseku prehitim. Ravnina, prepričam se, da me je opazil, da grem prehitevati, dam smerokaz in dodam plin. Še dobro, da imam za sabo precej km vožnje z avtom, ker sem s kotičkom očesa opazil, da malo naprej traktor speljuje na cesto. Kot kaže je nameraval zapeljati na desno, tako da bi gotovo prišlo do čelnega trčenja z mano. Traktorist je namreč pogledal le na svojo levo, na desno (da bi opazil mene) pa ne. Takrat sem jo k sreči dobro odnesel, saj sem takoj odvil nazaj na svoj pas in seveda ustavil kmalu po tem, da si umirim srce..

Druga zgodba pa je bila zame osebno še grozljivejša. Peljem po lokalni cesti s Hodno enduro, ki sem si jo sposodil v AS Domžale. Ker je bilo za mano šele cca 1000km na motorju (izposojen pri prijatelju – prejšnja zgodba) sem bil (sem) seveda neizkušen. Na zadnjem sedežu je voznica imela 2 otroka, ki sta se med vožno veselo obračala nazaj in mi navdušeno mahala – uauuu.. motorist.. In pomaham nazaj. Tudi ona je ves čas peljala čudno, neenakomerno, .. skratka, očitno je bila njena pozornost namenjena tudi kreganju otrok ali pa vsaj pogovarjanju z njima. Se odločim, da prehitim. Bil je dolg pregleden desni ovinek. Smerni, začnem pospeševati in ker nisem bil vajen motorja (in očitno nomam dovolj znanja) sem v tem zapeljal čisto na levo, praktično do zaščitne ograje, ki se je ravno tam začenjala. V tretutku panike sem spustil plin in če se prav spomnim sem še celo poravnal motor, na mesto da bi ga pritisnil bolj dol. Komaj komaj sem nekako “zvozil” vso situacijo.. Andrenalin je kar šprical, srce pa... no, se je srečno končalo ampak takrat sem pomislil, da absolutno potrebujem tečaj varne vožnje kmalu po tem, ko si kupim svoj motor. Izposojal si ga po tem nisem več.

Konec junija pričakujem dostavo, tako da komaj čakam. 4 prijatelji že imajo precej časa motorje, tako da bomo sedaj lahko skupaj (upam, da brez nesreč) uživali skupaj.

Upam, da mi bo vaš motoristični tečaj pomagal pri tem. Pred tem sem se udeležil tudi vašega tečaja varne vožnje za avto in to mi koristi vsak dan, ko sem na cesti – od sestanka do sestanka-

Hvala in LP vsem,
Mitja

Tomaž G.

Pred tremi leti sva se z ženo odpeljala z motorjem na obisk k kolegu, kateri je ravno prispel iz bolnice. V bolnici je bil zaradi prometne nesreče z avtomobilom. Med vračanjem domov je mlajši voznik avtomobila v naselju iz nepreglednega dvorišča vzvratno zapeljal na cesto točno pred naju. Vozil sem cca 45 km/h. Odvil sem levo kolikor sem pač v danem trenutku lahko, a se trku ni bilo mogoče izogniti.Kljub temu nisva padla. Prednje kolo je šlo mimo avta, ženina desna noga pač ne. Z prsti je prebila odbijač avta in ga odtrgala z vozila. Z peto je močno poškodovala dušilec izpuha in pahnila nosilec dušilca 2 cm. v motor. Z kolenom je udarila v zadnjo luč avta. Koleno kljub kolenskim ščitnikom ni zdržalo udarca. Da pa je noga od prstov do gležnja ostala cela, gre zahvala vrhunskim motorističnim škornjem. Bila je leto in pol na bolniški.Še vedno skupaj uživava na motorju, a od takrat imam stalno zelo velike oči in vozim previdneje in počasneje. Morda bi z pomočjo dobrega treninga varne vožnje nesrečo v celoti preprečil.
 

Kristjan Ž.

Med vožnjo z motorjem sem imel enkrat strašansko srečo v nesreči saj ko mi je v ovinku pri hitrosti 80kmh in s peskom na cesti vzelo prvo gumo sem padel na tla in poletel na drugo stran ceste in v istem momentu je nasproti pripeljal kamion. torej teoretično bi me moral povoziti vendar sem se za las podrajsal na drugo stran ceste in ušel grozni nesreči. od takrat me je vedno strah peska in nepreglednega ovinka. upam da bom izbran za tečaj varne vožnje, da bom lahko usaj kakšno novo izkušnjo odnesel in mogoče drugič celo rešil kakšno situacijo.
 

Andrej N.

Res, kot pravite je vsaka sezona na začetku črna, žal ne vem zakaj, ker nas avtomobilisti niso vajeni, oziroma bolj sklepam zato, ker je nemogoče prepovedati ali izkoreniniti mobitele… Izpit za motor imam od leta 2003 do lani se nisem vozil, lani pa je prišel čas in ni mi žal... Za začetek so botrovali sodelavci z zgodbami o izletih o drugačnem doživljanju narave in z njo povezanih vonjav. V bistvu svobodi, kljub polni opremi in poletni vročini. Res lepo. Premik iz točke A do točke B ni več premik ampak postane pot, postanki na vidikovcih - razglednih točkah, v miru poješ kako jabolko, popiješ čaj…uživaš. Da ne govorim o pozdravljanju, ki me je prijetno presenetilo, najprej sem mislil, da je kaj narobe, vsi mi mahajo nato sem spoznal, da to tako je in v avto se skoraj ne usedem več. Varnost je na prvem mestu zato obiščem dan odprtih vrat CVV Vransko, v nadaljevanju še intenzivni tečaj… samozavest se mi dviguje, hvala Bogu za modrost, ki botruje temu, da je pred vsako vožnjo prisoten tisti nemir oz. pozitiven strah, ki ti daje vedeti, da si ranljiv enko kot pešec, kolesar, ali športnik na rolerjih. S sodelavci si tako izmenjujemo izkušnje prigode iz ceste, zanimivo vsi imamo skupni imenovalec šofer z mobitelom. Zgodi se mi na poti v službo, uživam v jutranjem soncu, Ljubljana center v križišču iz neprednostne vidim črni avto v katerem sedi voznica z mobitelom na ušesu, zaprem gas pripravim se in jo opazujem… kot na tečaju, vaja izogibanja, ona spelje, reagiram, motor počepne, popustim zavoro, uspem obvozit za njo… srce gre v rdeče, v čeladi mi tuli, vmes jo opazim kako otrpne spusti volan in čaka z odprtimi usti in mobitelom v roki…. ko jo obvozim v ogledalu vidim, da ona ostane v križišču…. Dobro, da upoštevam omejitve hitrosti če bi bil hitrejši mi najbrž ne bi uspelo… Tako mine sezona, vsi komaj čakamo pomladi. Smuči so še v avtu, motor v garaži, sedaj je čas za turne smuke, čudovito…. Po vikendu v hribih pridem v službo sodelavca ni… da je imel nesrečo z motorjem …. katastrofa, pa ravno ko berem bilten ReCO… Turni smučarji in motoristi se oglasi iz pisarne, pač nekateri ne razumejo in imajo svoje mnenje… Pri sebi si mislim, pa ravno on navdušen, poln energije za motor, varno vozi …. pokličem ga, izvem da je imel enako prigodo, avto iz gozdne ceste na koncu vasi…. njemu ni uspelo, na srečo ima samo praske in kako buško…. še vedno je nasmejan ko ga sedaj srečam v službi. Pravi, da je motor zanj zgodovina, sedaj se na drugačen način zaveda minljivosti…. upam, da še naredimo kak skupen kilometer. Kot voznik avta, sem se motoristov pričel drugače zavedati šele, ko sem sam sedel na motor… morda bi morali tudi ti z mobiteli in iz gozdnih poti ….
 

Žiga J.

Od tečaja bi rad odnesel zmožnost boljšega opazovanja, reševanja ko sem že v ""zagati"", ter da nasplošno postanem bokjši motorist.

Lp Žiga

Benjamin Č.

Pozdravljeni!
Sem Benjamin in sem nov v svetu motociklizma. Moji začetki so se začeli v 3 razredu osnovne šole, ko sem dobil prvi motor (cross). Od tistega dneva naprej sem se zaljubil v motorje. Z očetom sma veliko prepotovala saj je bil tudi sam motorist. Vzela sma najnujnejše se usedla na motor in odpeljala v Dalmacijo. Kot otroku so se mi zdeli to najboljši dnevi mojega živlenja in pustolovčine, ki jih nikoli nebom pozabil. Moja želja do motorjev pa vsa ta leta ni pojenjala še bol se je stopnjevala. Pri 18 pa sem končno lahko naredil izpit A1 za 125 kubični motor. Takrat sem komaj občutil svobodo in ne izmerno srečo ob vožnji motorja. Ampak ko prevzameš krmilo motorja se sploh ne zavedaš kakšna odgovornost je na tebi. Kot otrok sem seveda lahko samo užival v razgledi in občutkih pri prelaganju motorja skozi vijugaste ceste ter odklopil glavo in resnično samo užival. Ko pa sem sam začel z vožnjo pa sem hitro dojel, da ni vse v razgledih in neverjetnih občutkih, da so potrebne marsikatere spretnosti fizične in psihične.
Po enem letu mojih samostojnih voženj sem imel prometno nesrečo. Bil je popolni dan za vožnjo z motorjem. Vijugal sem po eni kar prometni cesti ki se je vzpenjala na drugo stran hriba. Naenkrat pa... sem se samo zbudil v bolnišnici ob mami in očetu. Zgodilo se je vse tako hitro, da se sam ne vem kaj se je zgodilo. Kot da bi tisto popoldne nekdo izbrisal.
Nato so ugotovili po preiskavi prometne nesreče,da sem v zaprtem nepreglednem ovinku zapeljal čez črto iz nasprotne smeri pa zagledal avtomobil seveda zaradi mojih neizkušen pa sem v tistem trenutku močno stisnil prednjo zavoro in skupaj z motorjem oddrsal naravnost pot avtomobilu, ki je pripeljal z nasprotne strani. Sreča je bila, da me je voznik avtomobila pravočasno videl in ob najinem trku je bilo voznikovo vozilo že skoraj v popolnem mirovanju vendar sem vseeno ob drsenju z levo ramo udaril v odbijač vozila. Začuda so bile posledice samo zlomljena nadlaht. Vendar najhuje pa je sledilo, da sem zraven zlomljene nadlahti imel poškodovan glavni živec v roki, ki je omogočal gibanje zapestja ter prstov. Moja roka je bila od zapestja navzdol hroma. Nisem mogel premikati prstov. Zdravniki mi niso dali veliko upanja ter mi dali vedeti, da je to zelo dolgotrajna poškodba oz. če se bo živec sploh zaceliv.
V tistem trenutku pa sem spoznal, da mogoče nikoli več nebom mogel voziti motorja. Vendar moja strast do vožnje je bila še zmeraj zelo močna.
Tako sem eno leto redno obiskoval fizioterapije sam doma več ur utrjeval, treniral delal vaje, ki so mi jih dali fizioterapevti samo z enim ciljem, da bom lahko ponovno vozil motor. Po pol leta fizioterapij pa se je moje delo obrestovalo! Živec si je nekako opomogel in moja roka je začela delovati!! Seveda še ne popolno ampak v tistem trenutku sem vedel, da bom roko spravil v stanje kakšno je bilo pred nesrečo. Zdravniki so bili presenečeni kaj mi je uspelo, ker noben ni verjel, da bo ta roka še kdaj normalno delovala.
In res danes sem si popolnoma opomogel brez bolečin brez oviranja moja roka deluje normalno kot pred nesrečo. Jez pa sem še vedno zaljubljen v vožnjo z motorjem. Še vedno sem aktivni voznik, sedaj pri izpolnjenih letih tudi voznik A2 kategorije. Na žalost je situacija takšna, da svojega motorja sedaj nimam vendar sem prepričan, da se bo to kmalu spremenilo. Ne glede na rezultate pa se bom vsakem primeru prišel k Vam po nekaj verjame, da zelo koristnih informacij, da čimbolj poskrbim za svojo varnost v prometu.
Zavedam se, da za svojo varnost bom največ naredil sam, zato sem tudi hotel deliti to zgodbo z vami saj vem da ste pravi naslov, da dobim še kako pomembne informacije, ki mi bojo verjame da še kako zelo dobro prišle prav v moji nadaljnji motoristični karieri.
Do takrat pa lep pozdrav in varno na cesti!

Benjamin

Mihaela V.

Sama nisem motoristka, a sem si to vedno zelela postati. Tecaj varne voznje bom podarila prijatelju, za katerega me skrbi ob vsakem zacetku motoristicne sezone. Po njegovem odnosu do zivljenja, sklepam, da je pazljiv voznik, a osvezitev znanja, nikoli ne skodi.
 

Matej Č.

Filmsko točenje goriva

Pri opravljanju praktičnega dela usposabljanja vožnje z motornim kolesom je nekega dne bilo potrebno dotočiti gorivo. Peljal sem proti Mozirju, ko sva se z inštruktorjem dogovorila, da zavijeva na tamkajšnjo bencinsko črpalko. Ustavim pri "stebru", izključim motor, odprem pokrov rezervoarja, iztegnem roko in vzamem ročko ter jo vstavim v odprtino rezervoarja. Medtem sem sedel na motorju in z nogama na tleh držal ravnotežje. Inštruktor je odšel k blagajni, da plača gorivo.

Ko je bil rezervoar poln, sem ročko obesil na za to določeno mesto in zaprl pokrov na rezervoarju. Tudi inštruktor je bil že v avtu za mano in izrekel tiste čarobne besede: "No, pa gremo"! Takoj sem vključil motor, prestavil v prvo in previdno speljal, za mano pa se je vlekla cev in iztekal bencin. Seveda sem takoj ustavil, vendar je bilo že prepozno. Bila je to še "stara" črpalka, ki nima navijalca za cev - tako se je zataknila za nožno stopalko motornega kolesa, pri speljevanju pa se je izdrla iz stebra. Na srečo ročke nisem pozabil vtaknjene v rezervoarju - to bi se šele smejali...

Anton K.

najboljša izkušnja do sedaj ....pot v dolomite in AMZS poligon Vransko varna vožnja
 

Robert N.

Že bil s kolegi motoristi na vašem osnovnem celodnevnem usposabljanju. Same pohvale!
Moja zanimiva izkušnja - nevarna izkušnja brez posledic in škode - poceni šola:
Kot voznik motorist sem v križišču s stranske ceste čakal na prosto glavno cesto takoj za enim avtomobilom. Ko on prav počasi spelje, speljem še jaz. Ker se je res obiral, se odločim takoj po vključitvi na glavno cesto ga prehiteti. Še v 1 prestavi. Pogledam, nakažem smer in gas. Takrat on začne zavijat levo na stransko kolovozno pot. Ko sem že ob boku zadnjega dela vozila, vidim tudi njegovo utripalko, hitrost sem imel že povečano. V tistem delčku sekunde sem ocenil da bolje da ne spuščam plina in da ne zaviram brezglavo, kajti hitrost je že narasla, on pa zavijal počasi. Švignem mimo. Šit, sem si rekel, to pa ni bilo to! Adrenalin, občutki kakršnih nočeš doživljati. Kot sem z delčkom očesa videl, je voznik očitno opazil moje prehitevanje in zavrl. Če nebi ... se nebi tako lepo končalo. Takrat sem samo počasi dvignil roko kot pozdrav, zahvalo vozniku avtomobila. Kasneje sem še večkrat premleval dogodek. Vsekakor moja napaka. Nauk. Motorist se mora obnašati kot da nikoli nima prednosti in se v vsako namero sam prepričati in dejanje spremljati. Nikoli brezglavo, vedno umirjeno in preudarno.
Zaskrbljujoče opažanje: Kot motorist opažam veliko nasproti vozečih vozil ki se približujejo po mojem voznem pasu. Če sem z avtom (očitno močnejši) je takšnih korenjakov komaj kakšen. In ti vozniki se ne zavedajo da se motorist težko varno brez strahu umakne na rob ceste pri 70-90 km/h na, ti vozniki so zelo resna grožnja motoristom.
 

Patrizia G. P.

16 dni, 3600 prevoženih km, 1790,00€ cca
2 osebi, Yamaha XJR1300 in Kawasaki ER6f

Najino potovanje se je začelo s sprejemanjem odločitve o tem potovanju in je odločanje o njemu trajalo približno tri mesece. Ko sva se odločila, sva izpeljala načrtovanje v roku enega tedna z vsemi rezervacijami. V tem času je moj dragi tudi pripravil oba motorja (zavore, olje, verige, gume, servisi so bili narejeni že pred sezono), jaz pa sem poskrbela za prtljago, ki jo je bilo na koncu itak preveč. Obnesla se litrska termovka, ki nama je ves čas nudila hladno pijačo, in zmrznjene pol litrske plastenke vode.
Odločila sva se odpotovati dan prej kot sva načrtovala, ker sva sumila, da bo veliko prometa in v enem dnevu ne bova uspela priti do Budve. Dogovorila sva se, da bova stala približno vsakih 200 km, ko bo potrebno nahraniti najina konjička

Prvi dan sva se ustavila v Bijeli v Črni Gori. Na mejnima prehodoma pa sva izgubila kar nekaj časa. Še zlasti na tistem s Črno goro, kjer sva čakala kar celo uro in pol. Nekje sva prebrala, da imajo na mejnih prehodih s Črno Goro poseben pas za motoriste. Žal to ni res. Stala sva v koloni na žgočem soncu in pri temperaturi 38°C.
Naslednji dan sva se odpravila do Budve. Odločila sva se za Boka Kotorsko, ki je dolg, prostran in razčlenjen zaliv na skrajnem severu črnogorske obale Jadranskega morja. Ko le ne bi. Prometa toliko, vročina neznosna, da sva prišla v Budvo bolj utrujena kot dan prej do Črne Gore. Tudi z nastanitvijo nisva bila preveč zadovoljna. Lokacija je bila sicer primerna, a o varovanem parkirišču pa sva le sanjala – no ja, pa se vseeno ni nič zgodilo.

3. in 4. dan do Albanije - Pogradeci in v Makedonijo – na Ohrid. Zgodaj zjutraj ob 6.00 sva že mazala verige, saj sva vedela, da prej štartava, manj bo vroče. A kaj, ko je pripekalo že ob 9.00. Odpravila sva se proti Albanski meji in Skadarskem jezeru od tam pa proti Tirani, Elbasanu in Pogradcu, 323 km.
Zanimiva je bila cesta proti meji. Nisva točno vedela, ali sva na pravi poti. Cesta ozka, dva avtomobila sta se težko srečala, sredi ceste čreda ovac, pa pastirica s tremi kravami. Cesta polna lukenj in zakrp, sredi ničesar, ob cesti polno smeti. Meja pa čudo vseh čudes. Le en prehod za vozila, pešake, živali in poseben vozni pas za motoriste – preko pločnika. Pot sva nadaljevala proti Tirani in se že veselila avtoceste. Avtoceste ali autostrade, ja - sanjajte. Široka dvopasovnica, kjer ob cesti ponujajo lubenice in sredi ničesar stoji krožišče, ki ima le en izhod – ravno naprej. In končno Tirana – promet pa tak, da doživiš orgazem. Prehitevajo te z leve, z desne, še zgoraj in spodaj. Ampak izgubila se nisva; ne na cesti, ne med nama – hvala komunikaciji, ki je brezhibno delovala in GPS-u na telefonu. Izkoristila sva priložnost in se ustavila ob treh policistih na motorjih ter malo pokramljala z njimi, saj je eden izmed njih govoril italijansko. Pridobila sva informacijo – v Albaniji so turisti nedotakljivi. Pot iz Tirane naju je dalje vodila proti Elbasanu. Tudi od Elabasana proti Pogradcu in Ohridskemu jezeru je bila cesta OK in sva res uživala, čeprav naju je tik pred Pogradcem neprijetno presenetilo neoznačeno delovišče na cesti z makadamom.
Na dan prihoda v Pogradeci sva se odločila za popoldanski počitek in šele pozno popoldan prestopila mejo z Makedonijo ter si ogledala samostan Sv. Nauma. Ohrid pa sva si pustila za naslednji dan. Na meji pa čakaš, ker vsakokrat pregledajo vse dokumente in zeleno karto (obvezna, kot tudi vsaj 90 dni veljavna osebna izkaznica). Oba dneva sta bila sproščujoča, še posebno zame, ki sem svojega konjička pustila kar počivati v podzemni garaži hotela. V Pogradcu sva ugotovila, da taka potovanja skoraj zahtevajo dve noči v istem kraju. Še posebno, če si želiš ogledati znamenitosti, kot sva želela midva.

5. dan – do Kalampake in Meteore in eno uro zamika naprej po evropskem času. Zgodaj zjutraj sva vstala, pregledala olje, verigo in se odpravila proti Grčiji. Kar nekaj kilometrov sva vozila po makadamu – delovišču. Promet brez vseh pravil, a zelo spoštljivi vozniki do pešcev in motoristov. Začela sva se vzpenjati po ozki ovinkasti cesti, ki niti ni bila luknjasta in zakrpana. Vožnja je bila prijetna, ker je bilo oblačno in je rahlo pihalo. Kmalu sva prišla do meje in spet čakala v koloni, vendar dočakala tudi ponoven vstop v EU. Od prestopa meje do Meteore sva bila skoraj sama na cesti. Prihod in pogled na Meteoro pa je veličasten. Dobesedno »sredina neba«, ali »nebesa zgoraj«.

6.,7., 8., 9. dan na Lefkasu. Smer Lefkada preko Ioanine, lovijo naju črni oblaki in na poti naju v Ioanini tudi ujame naliv. Nadaljujeva pot, ko se malo ustavi. Do Ioanine je pot krasna, hribovita, hlad, lepi ovinki, skoraj sama sva na cesti in uživava v vožnji. V Ioanini naju zafrkava GPS, ker še nima memoriziranih na novo narejenih krožišč in cest in bi naju kar nekam peljal. A imava tudi avto karto Grčije – vedno prav pride. Dež že skoraj ponehuje, cesta je tako spolzka, da voziva zelo previdno. Pred nama tovornjak in jaz takoj za njim, nakaže zavijanje levo in skrene desno. Stisnem sklopko, zadnjo zavoro, slišim še: »Pazi!« in motor že opleta po spolzki cesti. Že me premetava po asfaltu. Vse kar razmišljam je: »Odrini motor«. Nekoliko še drsim in se hitro poberem. Motor leži na cesti, ugasnil se je sam, hvala bogu. Ne vem, kdaj sem se zavedla, da je tudi Marjan na tleh. Tudi on verjetno zaradi zaviranja, da ne bi mene povozil. Avtomobili za nami se ustavijo. Se srečava: »Si OK?, Ti si OK?« Sreča v nesreči, da nobenemu izmed naju ni bilo nič, le nekaj udarcev. Prijazni mimoidoči nam pomagajo pri motorjih. Porinemo jih na drugo stran ceste, kamor je nakazal zavijanje tovornjakar. Pride tudi on. Pregledujeva motorje; moj -podrsane leve plastike, nič večje škode, njegov – zlomljen desni nosilec bočnih torb, zmečkana maska, plastika obratomerja, počen nosilec mašine. Poslikamo škodo. Tovornjakar pristopi z nekom, ne razumemo jezika, pokličejo žensko, ki govori angleško, želiva policijo. Čakamo jo kar nekaj časa, čeprav je postaja le par km stran. Ko se pojavi, le eden izmed policistov govori polomljeno angleščino. Zapišemo zapisnik – v grščini, kličemo svojega zavarovalnega agenta, PE Zavarovalnice v Grčiji, nedelja je. Nič. Naredijo zapisnik: njegova in najina izjava. Že veva, da bova sama nosila stroške. Odpeljejo se vsi. Ostaneva sama. Kaj zdaj? Greva dalje. Pokrpava z vezicami in si pomagava z rezervnimi pajki pri torbi. Spet dežuje. Odrineva dalje. Močno piha. Sunki vetra odnašajo moj motor. Strah me je. Pripeljeva v center Lefkade. Nastaviva GPS in iščeva rezervirano nastanitev v Kalamitsiju. Cesta se je meni tisti dan zdela grozna – naslednje dneve malo manj, a vseeno je to adrenalinska vožnja za motorje, saj je cesta ozka, ponekod lepa, a večinoma polna peska, ostri ovinki in luknje. Prenočišče v PM, tako, da bolj kot smo se dvigali (spali naj bi ob morju), slabše je bilo. Črni oblaki, bližajoča se nevihta, tema, veter – strah me je. Moj dragi me vzpodbuja. Ustavim se ob gostilni. »Pojdi sam naprej zatrmarim, jaz ne grem več nikamor. Najdi prenočišče in pridi po moj motor.« Marsikdo bi me nekam poslal, a ne on. Našel je prenočišče in prišel pome z lastnico v avtomobilu. Se skuliram v sobi, se umirim, greva nekaj pojest in spat.
Naslednji dan 17.7. je že bolje. Iščeva nekoga, ki bi nama povaril nosilec stranskih torb. Ga ni doma. Krpava, kar je še za pokrpati in kar se da pokrpati. In se odločiva za plažo. Krasna, a cesta do nje le za osličke in koze. Uživava v morju. Zvečer najdeva mojstra in nama reši nosilec. Stvari gredo na bolje. Na Lefkadi preživiva 4 dni užitkarstva.

10. dan - do Delfija
Cesta lepa, široka, lepi dolgi ovinki, a nikoli konca. Vleče se in vleče in vroče je. Njihovi kilometri so se nam ves čas zdeli daljši kot naši v Sloveniji. Večkrat stojiva, da se odžejava, in tankava. Končno Delfi.

11. dan do Diakofta
Voziva po isti cesti kot dan poprej in uživava na cesti kljub vročini. Vleče se. Vročina ubija. Srečava nekaj motoristov grške registracije. Nihče ne odzdravi. Prispeva v Diakofto – te rezervacije sva se bala. Motorja itak parkirana za hotelom na cesti kot povsod v Grčiji. Osebje prijazno in gostoljubno Katerina- mlada lastnica krasno komunicira v angleščini, prekrasen razgled in terasa, plaža v bližini s tušem, drugje jih ni. Se razpakirava in takoj skok v morje. Večerja in večerni ogled mesta. Veliko umazanije, veliko novih zgradb – vil. Na terasi še malo kramljava in spanje, ker greva naslednji dan do Korinta.

12. dan v Korint
Vožnji do Korinta in Korintskega prekopa sem se izognila in se prislinila svojemu dragemu. Spet je bilo neznosno vroče. Kljub vsemu se je pogled na korintski kanal izplačal. Kaj vse je človek sposoben narediti. Potem pa take ceste ponekod, da ne veš ali si v Evropi ali ne.

13. dan ogled Kalavrite
Ogled Kalavrite – smučarskega centra sva si omislila z vlakcem, ki vozi po starodavni, strmi, enotirni železnici.

14. dan do Olimpije
Odrinila sva proti Olimpiji že zgodaj zjutraj, da se izogneva vročini. Žal je bilo 35 stopinj že ob 6.00 zjutraj.
Ogled znamenitosti zanimiv, stadion ogromen, muzeji polni izkopanin. Nakupila spominke za športne kolege in se vrnila na plažo ter teraso hotela. Zvečer sva še poklicala v Luško kapitanijo in dobila informacijo da bo trajekt štartal ob 21.00 namesto ob 19.00. Krasno! Kaj bova počela ves dan in kje bova, saj morava sobo zapustiti. Presenečenje- lastnica hotela Katerina nam ponudi uporabo sobe brez doplačila. Naslednji torej preživiva na plaži, popoldan še malo počivava, spakirava in proti Patrasu.

15. dan v Patras na trajekt
V Patras prispeva ob 17.00 približno ker s morava še čekirati in dvigniti karte. Na okencu gužva in vsi se nekaj razburjajo. Presenečenje vseh presenečenj- trajekt Patras – Benetke odpovedan, pelje samo v Ancono in štarta šele ob 1.00 ponoči. To je 300 km več kot sva računala in prispe v Ancono ob 24.00. Povrnejo nam stroške za oba motorja (60€ na vozilo). Kaj zdaj? Rešiva uradne zadeve in se kot drugi motoristi (Poljaki, Italijani, fantina iz Ljubljane zakampiramo na zelenici pred marino, nekaj pojemo, spijemo, veliko klepetamo, izmenjujemo informacije, doživetja. Čas za vkrcanje je hitro tu. Se vkrcamo in ker sva imela rezervirano kabino, se razkomotiva, stuširava in uživava večer na palubi.

16. dan na trajektu in nočna vožnja domov
Paseva dolgčas na palubi, bereva knjigo »Babica vas pozdravlja in se opravičuje«, se druživa, fotkava delno prespiva. Končno Ancona – namesto ob polnoči ob enih zjutraj. Kaj zdaj? Iščeva prenočišče? Ne. Odsevne brezrokavnike gor in proti domu. Tovornjak za tovornjakom, cesta do AC luknja pri luknji, zebe, ko hudič. Nisva navajena mraza. Se ustaviva tankat na prvem AC postajališču in se dodatno oblečeva, zamenjava letne rokavice za zimske. Ustavljava se le za tankat in vroč napitek. Po Benetkah se začne daniti, malo lažje voziva, utrujena sva in zaspana ampak ob 7.00 sva bila na domačen dvorišču.
Vtisi in izkušnje enkratne, doživetja, spomini, čudovite osebe, ki sva jih srečala na poti – lepšega dopusta oz. poročnega potovanja 30 let kasneje si ne bi mogla želeti. Upam, da letos preživiva spet tako krasen dopust. Še ne veva kje…še načrtujeva.
Patrizia in Marjan Pohajač iz Pobegov pri Kopru."

Jaka C.

Pred tednom dni sem kupil motor Honda, izpit pa imam narejen že par let. Po opravljenem izpitu nisem več vozil motorja, zato se zavedam, da nujno obvezno potrebujem tečaj v centru varne vožnje - za moje dobro in varnost tako mene kot drugih udeležencev v prometu.
 

Matjaž H.

S tečajem se želim otresti tistih nekaj navideznih kilogramov motorja, ki otežujejo in tlačijo mojo samozavest med vožnjo, predvsem v ovinkih in ostrih ter nenadnih manevriranjih. Verjamem, da bo s tečajem motor postal "lažji" in bova z njim postala eno.
 

Katarina M.

Bila sem ze na vasi varni voznji za avtomobiliste, sedaj ko pa se mi je uresnicila zelja in imam svoj motor pa bi se rada pri vas udelezila tudi varne voznje z motorjem. Naucila bi se rada odreagirati v situacijah ki prezijo na nas vsako sekundo ko smo na cesti in ki se jih realno ne da nauciti na cesti brez kakrsnihkoli posledic. In pa da se z mojim motorjem se bolj spoznava, da bova lahko v bodoce odpeljala veliko varnih kilometrov brez nezgod.
 

Luka Š.

Na začetku moje motoristične kariere sma z punco odšla na kratek izlet do Slivnškega jezera. Na vrhu hriba kjer je oster desni ovinek me je pri nizki hitrosti presentil pesek sredi ceste, zadnje kolo je zdrsnilo motor a sem nasrečo odreagiral brez zavore kar je najverjeteneje rešilo padec. Ker je motor kar dobro zatreslo me punca vpraša če sem se ustrašil avtomobila na drugem pasu, jaz pa sem še kar razmišljal kako za vraga sem rešil to situacijo.
 

Boris B.

Glede na to, da sem motorist šele 2 leti, motor pa sem si kupil za 50 rojstni dan, bi resnično želel in potreboval tečaj varne vožnje, da mi ne bi bilo treba govoriti o ""zanimivih"" izkušnjah, temveč o lepih potovanjih.

 

Roman K.

Pozdravljeni! Moja največja izkušnja na motorju se je zgodila ravno pri opravljanju vozniškega izpita za kategorijo A, in sicer leta 2012. Namesto dopusta na obali,sem se odločil opraviti izpit. In ja, takrat sem doživel in preživel dehidracijo na motorju. Ravno na dan opravljanja izpita, bil je sončen dan, obdobje vročinskega vala. Pred strahom da bi ne delal napake sem ves dopoldan treniral na poligonu v Ljubečni vaje in čakal trenutek da se pojavi komisija in da štartam z vožnjo.Čakal, treniral, ponavljal vaje in sušil zelo mokro mikico na soncu in pozabil na najnujnejše-vodo! Kot zakleto nisem imel kovancev za tisti avtomat in že prepozno sem prišel do vode v prostorih uprave na poligonu.Tik preden se je pojavila komisija sem šel odtočit in takrat mi je bilo jasno.Rjavi urin je povedal svoje.Tega nisem zaupal instruktorju in sem si trmasto govoril "zdrži še pol ure,sej zmoreš".Napaka!Pa smo štartali.Vse je šlo dobro, meni pa je bilo vroče, pod opremo pa vse mokro. Kakšen dober kilometer pred koncem pa je udarilo.Prestopil sem mejo alarma. Spomnim se samo števca,videl sem le njega in bil mi je neznansko všeč,vročina je izginila,počutil pa sem se neverjetno božansko, ga ni orgazma ki bi prekosil ta super občutek.Med tem sem zapeljal na bankino in tresljaji so me vrnili v realnost.Reševanje nastale situacije (pri trenutni odsotnosti je naraščala tudi hitrost)je bilo bolj nagonsko.Sledil je padec na blagem ovinku, hvala bogu ne ravno prometnem delu, brez poškodb,tudi motor jo je lepo odnesel.Dehidracijo sem instruktorju zaupal šele naslednji dan.Razen števca in nenormalno blaženega občutka pa nikoli nisem ugotovil, kaj se je dogajalo z mojim sluhom, ali sem kaj slišal v tistem odsotnem stanju, tega še do danes nisem dognal in verjetno ne bom nikoli.V drugo sem izpit opravil.Leta 2013 (20.3.)sem poslal mail na AMZS, da v primeru izdaje brošur opozorijo voznike na dehidracijo.Odgovora ni bilo.Sam sem pri zdravnici dobil prašek dehidrol, vendar izgubljene elekrolite lahko nadoknadimo že z sokom v katerega damo ščepec soli.Vedno (skoraj) je pri nesreči omenjena hitrost.Je mogoče kdaj prisotna dehidracija pa na to nihče ne posumi?Kdo ve?!Glede na to da nimam ravno veliko izkušenj na motorju bi mogoče nekaj teh dobil na tečaju, prav tako tudi pametne nasvete ki vedno pridejo prav če jih upoštevamo. pa lep pozdrav in varno vožnjo vsem. roman
 

Ivan M.

Zgodilo se je ko mi je voznica zaprla pot, ne da bi prej pogledala levo in desno. Voznica je zavijala levo (proti meni) ampak je gledala samo desno, ker cakala da avto odpelje mimo. Peljal sem se 70 km/h in ko sem opazil avto voznice, da iz stranske ceste pocasi leze naprej sem ocenil, da bo speljala. Tocno to se je zgodilo. Zapeljala je ven, gledala desno in meni zaprla pot. Pocasi sem se pripeljal do avta in prizgal vse 4 smernike, stopil dol z motorja in ji potrkal na okno. Voznica se je tako ustrasla, da je skoraj na sovoznikovo stran skocila. Pokazal sem ji naj odpre okno in nato rekel:""Ce bi tudi jaz vozil kot Vi, bi ob cesti danes gorele dodatni dve sveci!"" Voznici so se zlile solze se opravicila. Mislim in upam da jo bo ta izkusnja sledila celo zivljenje.
Nauk te moje izkusnje je bofi previden in se ne precenjuj. Zato bi svije znanje se bolje izpopolnil, da lahko komu svetujem in resim zivljenje. Hvala.
 

Borut R.

Za nepreglednem kuclju je sledil nepregleden ovinek. Tam je avtomobil prehiteval traktor. Nasproti sem se pripeljal seveda jaz z motociklom, prostora za umik ni bilo. Avtomobilist je "zmrznil" videl sem samo njegove velike oči. Le prilagojeni hitrosti in velikooo sreče se moram zahvaliti, da sem danes še živ.Zavil sem desno z ceste, sledil je skok na travnik, kjer sem se s težavo ustavil, bilo je kot, da bi se vozil po ledu. Nekaj časa je preteklo, da sem prišel k sebi, ko sem pogledal na cesto se je promet odvijal kot, da se ni nič zgodilo. Avto je z nezmanjšano hitrostjo oddrvel naprej, traktor pravtako. Ker sam tudi sam voznik avtomobila, večkrat vidim kake bedarije delajo vozniki osebnih vozil. Ni vedno motorist kriv. 

Peter L.

Sobota, prvo toplo vreme me je premamilo da sem se usedel na motor. Med vijuganjem proti obali me ustavi policijska kontrola. Prvi strah da sem se pripeljal prehitro hitro razkadi policist. Prvo izrece pohvalo za voznjo po pravilih, potem zaupa zakaj me je ustavil. Zelel si je ogledati motor, ker tudi on kupuje Ducati motor. Z nasmehom na obrazu si izmenjamo izkusnje, si prijateljsko sezemo v roke in ze sem odhitel novim kilometrom naproti.
 

Miha S.

Prva ura vožnje v avtošoli. Inštruktor mi pokaže kako se menja prestave, na poligonu narediva tri kroge in reče, no kar na cesto. Srce mi začne malo hitreje biti ampak me strah ne ustavi. Voziva se proti Igu po dolgi ravni cesti. Mislim si pa to sploh ni težko in postajam vedno bolj samozavesten. Nato pa nadaljujeva po cesti, ki vodi proti Podpeči in bližam se rahlemu ovinku. Ker gledam naravnost in ne v ovinek me začne tja tudi nesti. Neizkušeno močno stisnem prvo zavoro, prednje kolo mi obrne in evo moj prvi padec. Seveda me tudi to ni odvrnilo od nadalnjega učenja vožnje z motorjem. Izkušnja je bila vsekakor poučna in hvalabogu brez posledic.
 

Anton V.

Pri vožnji v ovinek moraš dobro presoditi pravilni zavoj (hitrost, nagib in smer vožnje), saj se hitro dogodi, da si z vožnjo ""znajdeš"" na nasprotni strani vozišča, še posebno, če je na motorju tudi sopotnica.

Prva neprijetna izkušnja na motorju pa je bila, ko sem zaviral pred semaforiziranem križiščem pri rdeči luči samo na zadnjo zavoro in mije zadnji del motorja začelo ""odnašati"". Na srečo se je dobro končalo.

Borut F.

Rad bi preizkusil tečaj varne vožnje, pravilen način vožnje v ovinkih, pravilno nagibanje, normalno zaviranje in zaviranje v sili (predvsem to, ker imam slabo izkušnjo, zaletel sem se v kolega na motorju pred mano, k sreči ni bilo drugih poškodb razen modrih zadnjic, najbolj pa je bolel ranjen ponos), in varno vožnjo v dežju.Nobenega tečaja se še nisem udeležil, bil sem pa izžreban v našem moto klubu za tečaj, ki ga je podarjala zavarovalnica Triglav, vendar se nisem upal udeležiti, ker sem se bal da bi na tečaju bil preveč "štorast", sem namreč 60+.

Mateja Ž.

Tečaj varne vožnje bi podarila mojemu možu, ki si je lansko leto kupil motor in bi se zelo rad udeležil tečaja. Ker imava dva majhna otroka, od tega enega 6-mesečnega dojenčka, bi vsekakor želela, da mož opravi najmanj ta tečaj, saj pričakujem, da bo na njem dobil dodatne izkušnje in (vsaj) teoretične osnove, kako povečati svojo varnost na cesti - na kaj biti še posebej pozoren med vožnjo, kako reagirati v okoliščinah, ko lahko pride do nesreče. Sploh zaradi otrok si želim, da bi bila njegova vožnja varna - in mislim, da mu bi ta tečaj pri tem vsekakor pomagal!
 

Mitja O.

Lansko sezono v avgustu sem se z motociklom peljal iz smeri Jezerskega proti Kokri. Tam se nahaja kombinacija desnega in levega ovinka ki pa sta dokaj nepregledna saj je na eni strani strma kamnita stena na drugi strani pa zaščitna ograja za njo pa kar gosto rastlinje skozi katerega je pogled zelo omejen. Kljub poznavanju ceste in skoncentriranosti na samo vožnjo pa me je na vhodu v kombinacijo ovinkov presenetil nasproti vozeči avtomobil s pripeto prikolico za kampiranje. Situacija ne bi bila nič kaj posebna če ta avtomobil ne bi prekoračil polne črte in po domače povedano sekal oba ovinka. Prostor med kamp prikolico in odbojno ograjo je bil nevarno ozek. Sam sem pripeljal po omejitvah, pripravljen za pravilen vstop v ovinek nakar zagledam avtomobil. V trenutku sem začel zavirati na obe zavori. Ker na tem motorju nisem imel abs zavornega sistema sem z ročico prilagajal pritisk, da mi sprednje kolo nebi zablokiralo. Zaradi nenadnega pojemka in prenosa teže pa mi zadnji del motocikla začelo zanašati levo in desno tako da sem se kar namučil, da sem nekako držal smer. Med zaviranjem sem se pomaknil na desno stran proti odbojni ograji, da nebi zadel prikolice. Zavrl sem dokončno, da sem se popolnoma ustavil manj kot pol metra od kamp prikolice.
Nasproti vozeč avto s prikolico je v tej situaciji tudi zmanjšal hitrost vendar ne tako da bi se popolnoma ustavil. Tudi smer vožnje skoraj ni spremenil. Ko je voznik uvidel, da sem sam nekako ustavil in da do trka ni prišlo mi je z gesto nakazal češ kaj se grem in brez pomisleka odpeljal dalje.
Sam sem bil kar pretresen od nastale situacije in sem se na naslednjem odcepu ustavil, da sem zbistril misli in da sta adrenalin ter šok pojenjala.
Takrat sem sklenil, da bo ob nakupu naslednjega motorja pogoj, da ima motor abs zavorni sistem saj bi mi v tem primeru prišel še kako prav.

Ob tem sem pomislil tudi na tečaj varne vožnje. Na varni vožnji bi obnovil teoretično znanje, ki sem ga dobil v avtošoli in praktično izpilil pravilne reakcije, ki so potrebne za preprečitev nesreče.

Manca U.

Živjo,

sem Manca in sem nad motorji navdušena že od otroštva. Žal/na srečo kakšne prigode z motorjem še nisem imela. Imam pa zanimive namene v prihodnosti. Zaljubljena sem v svojo Yamaho MT - 125 in je sploh ne želim menjati. In točno s tem motorjem grem na potovanje po Evropi (od Portugalske, do Grčije in Rusije, Norveške...), dokler sem še študentka in imam vso poletje frej :D Motor dobro poznam in imam že 3-letno dobo z njim. Za tako potovanje bi mi zelo zelo pomagalo novo znanje o varnosti pri vožnji z motorjem, da se v izrednih situacijah znajdem (in vem, da je vaš program odličen, ker sem bila nedolgo nazaj na programu varne vožnje za avto).

Zahvaljujem se vam za priložnost sodelovanja pri vam.

Srečno

Samo T.

Nekega novembrskega jutra, sem se odpravljal v službo. Takrat sem vozil kolo z motorjem in sem se zato držal desnega dela cestišča, kjer je bila zarisana kolesarska steza. Na tisti poti, ki je vodila na moje delovno mesto, je veliko hiš, ki so postavljene tik ob cesti in so tako stranske ulice zelo nepregledne. In ravno to je botrovalo nesreči, saj je iz ene izmed teh nepreglednih ulic, zapeljal osebni avtomobil, ki mi je v celoti zaprl pot. Z mopedom sem poizkusil še pravočasno odviti iz smeri, vendar mi to kljub majhni hitrosti ni uspelo, saj je bil avto enostavno preblizu. Sam sem poletel čez pokrov motorja avtomobila, moped pa je odbilo na sredino ceste. Razen bolečih kolen in nekaj modric, ni bilo hujših poškodb. Nastalo je nekaj materialne škode na avtomobilu in mopedu, vendar je vse to zanemarljivo, saj bi bil lahko celoten izkupiček nesreče mnogo hujši. Vsekakor bo ta izkušnja ostala z mano do konca življenja, kot dobra lekcija, da moramo biti pri vožnji vedno 110% zbrani. Naj bo to na dveh ali štirih kolesih.

Mark T.

Pozdravljeni

moja izkušnja ni tako dolga ali eksotična kot npr kakšno potovanje do Španije, saj sem motorist šele tretjo sezono. Je bolj lokalna, ki je polepšala dan najmlajšim, nam starejšim pa dala misliti.

Bilo je lanskega zgodnjega poletja na topel sončen petek. Že zjutraj sem se iz štajerske odpravil proti obali na potep. Očitno sem prišel ravno v času malice saj je bila gneča na vsakem kotičku zato sem se odločil zapeljati na Pristaniško ulico, da vsaj iz motorja vidim morje če drugače ne bo šlo. Nato pa vidim da ob prehodu za pešce stojita vzgojiteljici z majhno skupino mlajših otrok. Začuda jim nihče pred mano ni ustavil, jaz pa sem zaustavil motor in jim omogočil prehod. Takrat pa sem videl navdušene otroke kako med prečkanjem mahajo in pozdravljajo, tudi vzgojiteljici so dale »palec gor«. Nedaleč od tam sem se nato ustavil v kavarni da se spočijem in osvežim. Ravno se odpravljam, ko mimo pride ista skupina otrok, ki me prepozna in začne mahati. Očitno se niso zmenili za vzgojiteljico ki jih je neuspešno poskušala prepričati da se morajo vrniti, saj so malčki vztrajali da želijo motor videti bližje. Verjetno je spredvidela da jih ne bo tako lahko prepričati zato so skupaj prišli bližje in si navdušeno ogledovali motor. Nekateri so lepo prosili če bi jih lahko posedel za krmilo. Kako pa naj človek neugodi taki lepi prošnji? Vzgojiteljici so enega za drugim na kratko posedli na motor, nakar se zadnji od njih obrne proti vzgojiteljici, s prstom pokaže name in reče »ta mi je všeč.. ker ni tako hiter kot ati«.
Z vzgojiteljico sva se samo zmedeno pogledala, saj mislim da nihče od naju ni vedel kaj odgovoriti na to.
Ko so nato malčki le krenili na pot so bili nasmejani in navdušeno mahali v slovo, vzgojiteljica pa je pristopila, se zahvalila ter v šali dodala »zdaj bo šele borba da jih spravimo spat«.

Ko sem se vračal sem razmišljal da če je res kaj pravijo, da so otroci neposredni in vedno povedo tako kot mislijo, potem je res lepo slišati da so tudi taki, čeprav še majhni, ki vedo da hitrost na motorju ni vse.

Jurij L.

Po kar nekaj letni pavzi, sem se odločil za nakup motorja.
Spoznal sem, da odgovorna vožnja z motorjem zahteva veliko zbranosti in koncentracije. Ker se je količina prometa v zadnjih letih zelo povečala je varna vožnja zares potrebna. Z ponovno izkušnjo vožnje motorja, sem sedaj tudi v avtomobilu bistveno bolj pozoren do ostalih udeležencev v prometu.

Od varne vožnje pričakujem boljši stik z motorjem,
Pravilnost odzivov v različnih situacijah.

Klemen N.

Mk sem začel voziti pred 5 leti. Pred letoma, sem imel, dokaj grdo izkušnjo, ko mi je voznik os. avtomobila zaprl pot vožnje. Zaradi tega sem bil dokaj dobro poškodovan. Zato vam bi bil zelo zahvaljen, če bi me izbrali v vaši igri. To bi mi zrelo pomagalo pri ponovni samozavesti ob vožnji motornega kolesa.

Mihaela S.

Samo na sladoled, krajši izlet, potovanje na morje, vsaka vožnja je po svoje zanimiva.
Vsekakor pa so daljše vožnje z motorjem novo doživetje.
Najlepša in zanimiva vožnja mi je bila vožnja čez Durmitor. Z partnerjem letno prevoziva cca 6000 km, partner pravi, da me mora pri registraciji homologirati, ker sem prilepljena na motor.
Oba zelo uživava na motorju, saj mu popolnoma zaupam, je zanesljih voznik a kljub temu, si že nekaj časa želiva predvsem partner si želel opraviti intenzivni tečaj varne vožnje.
Kljub dolgoletni vožnji z motorjem si želi pridobiti, kakšno novo preizkušnjo ali pa samo obnoviti že znano.

Vesna L.

Razgreto cestišče, vročina v motorištičnem kombinezonu in sopara v ozračju...vse to izgine ko se po ovinkih brezskrbno vozimo s svojimi motornimi konjički. Vendar cesta je cesta in sigurno se na njej nebi počutili kot se ker poznamo nevarnosti jih poskušamo predviditi in se mnogokrat izogniti katastrofi prav zaradi VAS! Hvala amzs za vsak nasvet znanje in izkušnje za varno pot na cesti! S pomočjo vaših strokovnih a izjemno dostopnih inštruktorjev uživamo in varno nabiramo srečne kilometre na motorju. Hvala vsem in vsakemu posebej

 

Tomaž R.

Zgodba, ki jo želim predstaviti ni moja, pač pa zgodba mojega očeta Borisa. Zakaj bi jo rad napisal zanj in mu podaril usposabljanje? Zaradi tega, ker mislim, da je pri 63. letih v bolj rizični skupini motoristov kot sem jaz. Imava skupen motocikel Hondo Blackbird (letnik 97), ki je bil svoj čas sicer eden najhitrejših motociklov, vendar se mi kljub temu ne zdi pretirano zahteven. Če se ga ne bojiš.

Motocikle imamo po očetovi strani v krvi že vsaj dve generaciji pred mano. Vsaj kolikor mi je znano. Očetov oče (torej, moj dedek) je začel z motociklizmom verjetno nekje v 60. letih. Sam ga nisem nikoli spoznal, ker nas je žal zapustil že pred mojim rojstvom, zato ne vem ali je šlo pri vožnji z motorjem zgolj za premagovanje razdalje iz točke A do B, užitek ali oboje. Ampak po pričevanju očeta in babice, motorja niso nujno potrebovali. Potrebovali so pralni stroj. Motor (Puch) je prekrižal družinske načrte eno poletje, ko sta se oče in babica odpravila na morje in sta naročila dedku, da naj kupi pralni stroj. Očitno je poletni »ograjni« pogovor s sosedom nanesel na temo o Puchu, ki se ga je sosed odločil prodat. In seveda je naletel na pravega kupca.

Pucha so kasneje prodali, ker so kupili Zastavo 1300. Motoristični duh pa se je očitno zakoreninil nekam v DNK verigo. Oče je začel šparat za svoj prvi motor, kar je moralo trajati precej časa, saj standardi takrat niso bili na nivoju današnjih. Nekje pred služenjem vojaškega roka mu je uspelo kupiti povsem novo Hondo Bold`or z 900 kubiki, s katero je, vsaj po slikah sodeč, prevozil precej kilometrov. Motor je bil registriran na teto v Nemčiji, kar je takrat zavohala tudi davčna, vendar ga je služenje vojaškega roka v Srbiji verjetno rešilo zaplembe. Baje je Honda tudi dvakrat pristala na tleh. Enkrat sta s stricem (maminim bratom) na prednostni cesti naletela na avto, ki jima je presekal pot, ko se je vključeval s stranske poti. Druga nesreča pa se je zgodila na poti z reških dirk, ko mu je zmanjkalo ovinka in je s prednjo zavoro korigiral smer. Šolska napaka. Moram pa priznat, da si je uspel mojstrsko rešiti kožo, ko je v Bosni naletel na dve nasproti vozeči vozili (v manevru prehitevanja) in zapeljal med njiju. Pri tem si je presekal členke na desni roki, ko je s krmilom zadel v stransko ogledalo osebnega vozila.

Potem sem bil v pričakovanju jaz, zato je bilo potrebno motor prodati in kupiti Fička. Ne glede na to, da me nihče ni vzpodbujal k motociklizmu, me je samo vleklo k dvokolesnikom. Sprva sem na kolesu spuščal zvoke razštelanih 2 in 4-valjnikov, oboževal igrače z dvema kolesoma in upal, da bom kdaj lahko sedel na Toriju.

Ko je oče doživel krizo srednjih let nekje pri svojih 40. letih, se je odločil, da bi ponovno sedel na motor. Mama je imela le eno zahtevo in sicer: »Lahko imaš čoperja, ker z njim ne moreš divjat. Druga ti ne pustim.« Nima veze. V sili še hudič muhe žre.

»125 kubikov je čisto dovolj zame,« je rekel in šel v prvo trgovino pogledat cene. Prišel je nazaj s kupom prospektov, ki so naslednjih 14 dni ležali vsepovsod – celo na WC-ju. Potem je prišel z novo idejo, da 250 kubični motor sploh ni toliko dražji od kakšnega šibkejšega in mama se je psihično pripravila, da je to zadnja izbira. Nekaj dni je minilo, nakar je v svoji neodločnosti ugotovil, da motorja ne rabi, potem da bi ga morda vseeno imel, potem je spet prespal nekaj dni in ugotovil, da bi morda imel 500 kubičnega, ker spet ni toliko dražji od kakega šibkejšega … Vem, da je mama ponorela. Pa ne zaradi motorja, ampak zaradi njegove neodločnosti. Na koncu ga je sama prosila, da gresta še enkrat do vseh možnih prodajalcev in zakreditirata nekega »varnega« čoperja, ki ga lahko motorist v svoji krizi srednjih let vozi brez strahu vseh domačih, ki njegovim želvastim spretnostim ne zaupajo (več). Ko sta se vrnila s potepom po trgovinah, se mi zdi, da je bila mama še bolj navdušena nad odločitvijo kot on sam. In kaj sta vzela? Kawasaki VN 800 Classic. 800 kubični motor? Iz želje po 125 kubičnem?

»Kako pa to, da nista vzela kaj šibkejšega?« sem rekel.

»Zato, ker je izgledal na tistem 500 kubičnem Viragu kot Martin Krpan na
svoji kobilici. Res mu ni pasalo,« je rekla mama. Argument me je prepričal.

S tem VN-om je prevozil kar nekaj kilometrov. Pomoje okoli 30.000, čemur sem bil priča tudi sam, ker sem pogosto predstavljal balast na zadnjem sedežu. Pustil si je brado, ki mu je vsako leto bolj sivela in zaradi česar mi je en sošolec celo postavil zanimivo vprašanje: »Kaj tvoj deda `ma motor?« Je to sploh njegov stil? Od očeta, ne sošolca.

Zaradi ciklistične okornosti tega motorja, je dvakrat poradiral nekaj asfalta, zaradi česar so verjetno morali cesto sanirati (motor je vseeno imel 260 kg suhe teže), vendar ni bilo po njegovi krivdi. Enkrat ga je s ceste zrinil en voznik s terencem, ker ga je verjetno imel v mrtvem kotu, drugič pa je trčil v psa, ki je pobegnil z doma. Sej ne vem, kdo se mi je takrat bolj zasmilil. Pes ali motor? Očetu na srečo ni bilo nič.

Po nekem času je motor prodal oziroma zamenjal za … Kawasaki ZX-6R Ninja. Seveda je bilo potrebno zamenjati tudi vso motoristično garderobo, ker z rjavim kombinezonom in črno jet čelado pač ne pašeš na motor v flourescentnih odtenkih kmetijskih priključkov. Tudi s tem motorjem je dvakrat preveril sestavo asfalta. Enkrat se je želel vključiti na glavno cesto, nakar je v zadnjem momentu spoznal, da ne bo mogel speljati in je v hipu stisnil na prednjo zavoro. Ker se je skoraj na mestu prevrgel, škoda ni bila velika. Celo jaz sem kozmetično popravil nekaj prask z Revellovo barvo identičnega odtenka (ja, bila je mišljena za modelček ZX-7R-a) in motor je bil kot nov. Do naslednjič, ko mu je voznica med zavijanjem s stranske ceste vzela prednost. Spet je v strahu (ter brez posebnega občutka) stisnil prednjo zavoro in z motorjem vred naredil preval še pred avtomobilom voznice. Takrat se je odločil, da bo motor prodal in zaključil svojo kariero. Nakar …

Nakar je njegov sodelavec imel podoben preblisk in začel prodajat svojo Hondo Blackbird. Z mamo sva zmajala z glavo, ampak baje da ima ta motor kombinirane zavore. Tudi, če bo pritiskal na prednjo zavoro, bo zaviral tudi z zadnjo. Čudo tehnike. Zapeljal sem ga do sodelavca, kjer sta naredila prepis in naredila izmenjavo finančnega sredstva za črno kobilo, nakar se je vožnja pričela. Da nakup ni bil ravno smiseln, me je prepričal že po nekaj metrih vožnje, ko je zavil v enosmerno ulico. Mami nisem povedal.

Prvi slabi izkušnji navkljub, drugih posebnostih ni bilo. Motor se je kljub svoji moči izkazal za povsem ukročeno kljuse, vendar ga je bilo po maminih navodilih potrebno prodati. Izpit za motor sem namreč naredil tudi jaz in po vsej verjetnosti sta sklenila, da to ni najboljši začetniški motor oziroma, da ne bi tudi jaz ponovil njegove zgodbe z Bold`orjem, ki je bil zanj očitno preveč motorja za premalo znanja.

Potem sva kupila 250 kubični skuter Kymco Bet&Win, ki je bil nekakšen »skupni imenovalec« za voznika začetnika (kot sem bil jaz) in motorista v letih, ki ne potrebuje zverine, da premaga razdaljo iz točke A do točke B. Po nekaj letih sva malokolesneža zamenjala za Kawasaki ZR-7S, tega pa nekaj let kasneje za … hm, Hondo Blackbird. Motor je bil skoraj identičen tistemu prvemu, ki ga je kupil od sodelavca, le da je bil ta nemškega porekla. Imava ga še sedaj in kljub svojim letom je zelo hvaležna zadeva.

Čeprav mu s tem motorjem precej bolj zaupam kot z zeleno Ninjo, se mi vseeno zdi, da je njegov vozniški stil z leti olesenel. Ne moti me, da je postal počasnejši in previdnejši. To je vbistvu dobrodošlo za 63 let starega voznika. Zdi se mi le, da na kakšne nepredvidljive situacije ne bi znal pravilno odreagirat. Verjetno nad vožnjo še nekaj časa ne bo obupal, da pa bi to počel čim varneje, bi mu rad omogočil, da svoje znanje obnovi in da pridobi nove izkušnje. Sam sem bil na dnevu odprtih vrat (Zavarovalnice Triglav) na Vranskem, kjer sem spoznal nekaj zelo dobrih prijemov, kako obvladovati motocikel tako enostavno kot bicikel, zato mislim, da bi mu takšna izkušnja prišla zelo prav. Navsezadnje se v službo redno vozi z biciklom in tudi s tistim kdaj poradira nekaj asfalta. Kakorkoli že; če se vam zdi, da bi bil primeren kandidat za vaše delavnice varne vožnje in mislite, da je moje priporočilo upravičeno, ga posadite na motor mu pokažite nekaj trikov. Tako bo sam varnejši za promet in promet bo varnejši zanj.

Žan R.

Že kot začetnik na 50ccm, kasneje motoristh dveh 125ccm motorjih, nato pa po preskoku na 600ccm se je zgodilo kar nekaj "dobrih" in "slabih" izkušenj. Od zdrsa zaradi moje nepazljivosti, do blagega trka zaradi voznice avtomobila in njenega telefona, ipd... da ne omenjam.
Zato pa sedaj, ker že dobri dve leti nisem več sam na motorju, temveč sva jaz in moja draga skoraj nerazdružljivi par, previdnosti in predvidevanja res nikoli ni odveč.
Izkušnja, ki pa si jo bom verjetno zapomnil za zmeraj pa je bila 3-4 leta nazaj, na mrzel pa vendarle sončen decemberski dan. Prvi sneg je že pobralo, Božič se je bližal, nova sezona pa še daaaaleč daaaaleč stran. Ker seveda glava govori svoje, želja in tisti ""potreben"" občtutek po vožnji z motorjem pa spet svoje, sem seveda sedel na motor in moral odpeljati en kratki krog... No in v tem kratkem 2-3km dolgem krogu, sem seveda pozabil da je peska še ogromno, da je cesta še vedno ledena in da se ni nič segrela zaradi sončka, ki je sijal zadnji dan.. in tako na križišču malo spregledal avto, prepozno začel zavirati, nato paaa blokiranje sprednjega kolesa in že po tleh. K sreči poškodb ni bilu hujših, tu pa tam praska po meni in po motorju (hvalabogu). Hitro se pobrati, da ja kdo ne vidi in že proti domu. No in kot da že nisem imel dovolj šole za tisti dan, me pa še 200m pred domom soseda izsili s svojim mičnim avtom, čez katerega bi se skoraj zleknil kot kakšno drevo pri poseki, če je nebi videl še pravi čas in tako zmanjšal dovolj hitrost in se jo za las izognil.
Znanja in izkušenj ni nikoli premalo, situacije so neizbežne, življenje pa kratko... Že od izkušenj starejši kolegov motoristov se lahko naučimo ogromno, še več pa od kakšnega pravega tečaja!! :)

Manca S.

Zivjo! Sem mlada motoristka, ki že nekaj let pridno nabira kilometre na cesti. V lanskem letu sem z velikim zadovoljstvom presedlala na 600 kubično zverinico, s katero danes skupaj gladko premagujeva ovinke in odkrivava nove kotičke v bližnjih in oddaljenih krajih. Občutek svobode in čistega užitka nedvomno pogojujem s sproščenostjo, ki jo prinaša poznavanje in obvladovanje izbranega jeklenega konjička. Kot medicinska sestra zaposlena v anesteziologiji, se ob tem še kako dobro zavedam vrednosti sekund in pravilnega reagiranja v nepredvidljivih situacijah. Vozniki se v splošnem premalokrat zavemo, da je vožnja privilegij in odgovornost, saj na cesti ni popravnih izpito. Nekoč pridobljeno znanje je potrebno utrjevati - s ponavljanjem. Tečaji varne vožnje zato niso le nujno zlo mladih voznikov ampak odlika kakovostnih voznikov! Upam, da bo vse večje osveščanje kmalu pripomoglo k doseganju tovrstnega javnega značaja.
Tečaj varne vožnje bi zato želela podariti ne le sebi, pač pa tudi svoji mami Tamari Stare - v zahvalo za prenos znanja in strasti do vožnje in motorjev.

 

Pravila in pogoji nagradne igre "50 tečajev za motoriste"

Pravila in pogoji nagradne igre »50 tečajev za motoriste«

1. Podatki o organizatorju nagradne igre:
Organizator nagradne igre je AMZS d. d., Dunajska cesta 128a, 1000 Ljubljana, mat. št. 5488338, davčna št. SI56951442 (v nadaljevanju: »organizator nagradne igre«).

2. Namen nagradne igre:
Namen nagradne igre je pridobivanje novih uporabnikov storitev AMZS Centra varne vožnje na Vranskem.

3. Udeleženci:
V nagradni igri lahko sodelujejo vse fizične osebe s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji, ki sprejemajo ta pravila sodelovanja.
Udeleženec nagradne igre je fizična oseba iz prejšnjega odstavka, ki v nagradni igri sodeluje na način, kot je opredeljeno v 4. točki teh pravil in pogojev.
V nagradni igri ne smejo sodelovati osebe, ki so zaposlene pri podjetju AMZS d. d., Dunajska cesta 128a, 1000 Ljubljana ali Avto-moto zvezi Slovenije, Dunajska cesta 128, 1000 Ljubljana. Enako velja tudi za njihove ožje družinske člane, to je mož, žena ali izvenzakonski partner.

4. Način sodelovanja:
V nagradni igri lahko posameznik, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnje točke, sodeluje z oddajo svoje izkušnje ali pričakovanj, imena, priimka in e-naslova v obrazcu na tej spletni strani. 
Posameznik lahko sodeluje tudi z deljenjem objave o tej nagradni igri na družbenih omrežjih Facebook in Twitter, kjer mora k objavi pripisati tudi svojo izkušnjo.
Posameznik se z oddajo podatkov strinja, da želi sodelovati v nagradni igri in da soglaša s temi Pravili in pogoji sodelovanja v nagradni igri.

5. Čas trajanja nagradne igre:
Nagradna igra poteka na spletnih straneh www.amzs.si od 29. 3. 2018 do 30. 4. 2018. Sodelovanje v nagradni igri pred pričetkom ali po zaključku tega obdobja ni možno.

6. Nagrade:
V nagradnem skladu nagradne igre so naslednje nagrade:
• 50x intenzivni tečaj varne vožnje za motoriste v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem
Nagrade podeljuje organizator nagradne igre. Nagrada je prenosljiva. Nagrade ni mogoče zamenjati ali izplačati v gotovini.

7. Žrebanje nagrad in obveščanje o nagrajencu:
Med vsemi sporočenimi zgodbami bomo izbrali 10 najbolj zanimivih po presoji ekipe AMZS Centra varne vožnje, ostalih 40 nagrajencev pa bo določil žreb. Izbor nagrajencev nagradne igre bo 7. 5. 2018 v AMZS Centru varne vožnje, Čeplje 29b, 3305 Vransko. Žrebanje bo izvedla 3-članska komisija, ki bo pripravila tudi zapisnik žrebanja.
Nagrajenci bodo obveščeni preko elektronskega naslova, ki bo vpisan na izžrebanem obrazcu najkasneje v 7-ih dneh po opravljenem žrebanju, oziroma prek Facebook ali Twitter profila, če bo v nagradni igri sodeloval prek teh družbenih omrežij.
Rezultati žrebanja so dokončni in pritožba nanje ni mogoča.

8. Prevzem nagrade:
Nagrajenec bo po posredovanju naslova bivanja nagrado prejel po pošti. V primeru predložitve netočnih ali nepopolnih podatkov, lahko organizator nagradne igre zavrne predajo nagrade

9. Obveznosti nagrajencev glede prevzema nagrade:
Če nagrajenec odkloni prevzem nagrade ali ne posreduje potrebnih podatkov (kot je navedeno pod točko 8.), se šteje, da nagrade ne želi sprejeti ter je tako organizator nagradne igre v razmerju do nagrajenca prost vseh obveznosti po tej nagradni igri. Hkrati organizator nagradne igre pridobi pravico razpolaganja z nagrado v kakršenkoli drugi namen.

10. Davčne obveznosti:
Organizator nagradne igre bo za nagrajenca od vrednosti nagrade, ki presega z zakonom določeno vrednost za plačilo dohodnine, odvedel akontacijo dohodnine v skladu z veljavnimi predpisi. Morebitna doplačila dohodnine v skladu z letno dohodninsko odločbo, ki bi bila posledica prejema nagrade, gredo v breme nagrajenca.

11. Varovanje osebnih podatkov:
Udeleženci nagradne igre s sprejemom teh Pravil in pogojev soglašajo, da organizator nagradne igre posredovane podatke, ki so označeni kot obvezni, obdeluje za namen izvedbe nagradne igre.
Organizator nagradne igre se zavezujeta, da bo podatek o davčni številki uporabljen izključno za namene nagradne igre.
Nagrajenec organizatorju nagradne igre dovoljuje objavo svojih osebnih podatkov (imena, priimka in kraja bivanja) v sredstvih javnega obveščanja in na svetovnem spletu z namenom obveščanja o rezultatih žrebanja oz. prevzema nagrade.
Udeleženci nagradne igre potrdijo, da želijo sodelovati v nagradni igri, da so s temi Pravili in pogoji sodelovanja v nagradni igri seznanjeni, jih sprejemajo in jih bodo spoštovali ter, da so posredovali resnične podatke.
Organizator nagradne igre je tudi upravljavec osebnih podatkov. Vsi osebni podatki so varovani v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). Vsi podatki bodo shranjeni in uporabljeni le toliko časa, dokler bo to potrebno za dosego namena, zaradi katerega so bili zbrani. Osebni podatki, ki se uporabljajo za namene obveščanja in trženja, bodo shranjeni in uporabljeni do preklica osebnega soglasja udeleženca nagradne igre.
Organizator nagradne igre bo na zahtevo udeleženca nagradne igre glede podatkov, ki se nanašajo nanj, udeležencu omogočil vpogled v osebne podatke, njihovo prepisovanje in kopiranje ter njihov izpis, posredoval mu bo seznam uporabnikov, katerim so bili posredovani osebni podatki, kdaj, na kakšni podlagi in za kakšen namen. Prav tako bo organizator nagradne igre na zahtevo udeleženca v skladu z veljavno zakonodajo podal tudi druge informacije v zvezi z njegovimi osebnimi podatki, ki jih zbira.
Organizator nagradne igre brez privolitve udeleženca njegovih osebnih podatkov ne bo posredoval, posodil ali prodal tretji osebi, brez predhodnega obvestila in pridobitve njegovega pisnega soglasja, oziroma jih uporabil v druge namene, kot izključno za namene izvedbe nagradne igre in namene trženja.

12. Ostale določbe:
Odločitev organizatorja nagradne igre o vseh vprašanjih v zvezi z nagradno igro in pravilih, povezanih z njo, je dokončna in velja za vse udeležence. Organizator nagradne igre si pridržujeta pravico sprememb teh Pravil in pogojev sodelovanja v nagradni igri, če to zahtevajo pravni, tehnični ali komercialni razlogi.
Za vse morebitne spore iz naslova te nagradne igre, ki jih ni mogoče rešiti sporazumno, je stvarno pristojno sodišče v Ljubljani.
Ta pravila začnejo veljati z dnem sprejema.

V Ljubljani, 26. 3. 2018

AMZS d. d.