Tim Gajser - član AMZS!

Njegova zgodba je Zgodba o uspehu. O garanju, odrekanju, solzah, znoju in nadnaravno močni volji. Še ne dvajsetletni motokrosist Tim Gajser si je leta 2015 privozil naziv svetovnega prvaka v razredu MX2, leta 2016 pa naziv svetovnega prvaka v razredu MXGP.

Ker smo ponosni nanj in želimo, da bi to panogo motošporta spoznalo tudi več Slovencev, je bil Tim izbran tudi kot ambasador AMZS članstva.

Kdo je pravzaprav Tim Gajser?

Datum rojstva: 8. september 1996

Kraj bivanja: Pečke, Makole

Največji dosežki:

  • 2007 – Evropski prvak v kategoriji do 65 ccm
  • 2009 – Evropski prvak v kategoriji do 85 ccm
  • 2012 – Evropski prvak v kategoriji do 125 ccm
  • 2012 – Mladinski svetovni prvak v kategoriji do 125 ccm
  • 2015 – Svetovni prvak v razredu MX2
  • 2016 – Svetovni  prvak v razredu MXGP

Leta 2012 je prejel priznanje Mednarodne motociklistične zveze FIM za novinca leta v moto športu, lani si je prislužil naziv najbolj obetavnega športnika leta pri Društvu športnih novinarjev, mi pa smo ga proglasili kar za najboljšega moto športnika sezone 2015. Z letošnjimi rezultati še naprej dokazuje, da smo imeli prav.

 

Navijajmo skupaj za Tima!

V ponudbi AMZS so tudi promocijski artikli Tima Gajserja. Obiščite najbližjo poslovno enoto AMZS in jih nosite s ponosom.

Več o tem

O šoli in prostem času

Tim je v letu 2015 maturiral in tako uspešno zaključil srednjo ekonomsko šolo v Slovenski Bistrici. Priznava, da je v času šolanja nekajkrat pomislil na to, da bi šolo obesil na klin, a predvsem oče je bil tisti, ki ni dovolil tovrstnih popuščanj. »V drugem letniku, ko sem začel dirkati v svetovnem prvenstvu v razredu MX2 in sem pogosto manjkal pri pouku, sem sam pri sebi že malo obupal nad šolo. Res je težko, ko si odsoten en mesec in ti manjka ogromno snovi, manjka ti razlaga, nič ne razumeš … A oče je bil strog in je vztrajal, da šolo moram dokončati. Da je to osnova in hkrati naložba za čas po športni karieri. Danes sem mu seveda hvaležen, da me je pravilno usmeril.«

Ko so se z maturo zaključile šolske obveznosti, si je Tim oddahnil in se močno razbremenil. »Zdaj, ko je šolanje zaključeno, mi je dosti lažje. Zdaj sem lahko povsem osredotočen na motokros, več je seveda tudi prostega časa. Končno se lahko kakovostno spočijem in se povsem posvetim treningom. Ko sem še hodil v šolo, sem se seveda skušal kar se da dobro skoncentrirati – ko sem treniral, sem treniral, ko sem se učil, sem se učil. A vseeno je bil tudi takrat, ko sem bil na treningu, nekje v podzavesti prisoten tisti občutek: 'Joj, jutri pišemo, moram se učiti, kdaj …'. Zdaj tega ni več! Ko pridem s treninga, se lahko v miru spočijem in je vse skupaj dosti lažje.«

Vsak dan pred začetkom pouka ga je čakal trening. Kdaj? Ob petih zjutraj! »Eno uro sem treniral na sobnem kolesu, se stuširal in šel v šolo. Po pouku sem imel pol ure počitka, nato sem šel zopet na trening in zvečer je sledil čas za učenje … Če,« je dodal v smehu. Ker je imel tako zelo zapolnjen urnik, ni bilo veliko prostega časa. Enkrat na mesec, enkrat na dva meseca se je našel čas za kakšno igro nogometa s prijatelji, za obisk kina …

»Naš razred je bil športni razred in ker smo vedeli, kaj je šport in kaj zahteva, smo se zelo dobro razumeli. Vsem je bilo jasno, kaj vse je potrebno, da kot športnik uspeš. V prvem letniku, ko sem postal evropski prvak, so mi sošolke spekle torto in skupaj z razredničarko, ki mi je 'odstopila' uro pouka, smo proslavili moj uspeh. Zares lepo.«

Mislim, da sem tak, kot sem bil prej. Sem človek, kot vsi drugi, krvav pod kožo, preprost in mislim, da me ljudje takega tudi dojemajo in sem jim tak všeč.

O začetkih, očetu, družini

»Seveda se spominjam začetkov. Oče je imel svoje podjetje, delal je z bagrom in vse, kar je zaslužil, je dal za motokros, da sva lahko potovala na dirke. Vozil sem star motor, eno oz. največ dve opremi sem imel na voljo za celo sezono. Bilo je kar težko …. Medtem ko so nekateri vozniki imeli že pri majhnih kategorijah, 65 ccm, na dirkah s seboj svojo ekipo - mehanike, pomočnike, sva midva z očetom na dirko prišla sama, s starim motorjem, zmagala in šla domov.«

Na motor ga je pri dveh letih in pol posadil oče Bogo, tudi zagrizen motokrosist. »Resnično dano mi je, da imam očeta, ki dobesedno živi motokros. Prvi me je dal na motor in od takrat dalje je name prenesel vse svoje znanje. Vse se je moral naučiti sam; na začetku so se vsi delali norca iz njegovega stila vožnje, ampak je vztrajal in garal. In kot rečeno: vse kar se je naučil, je prenesel name, za kar sem mu zelo hvaležen in on to ve.«

Kot zanimivost: Timov oče je svoj prvi motokros motor dobil pri osemnajstih letih, ko si ga je kot član kmečke družine resnično trdo prislužil ter ko je tudi mama dala na stran svoje prihranke, zaslužene s prodajo jajc in drugih domačih pridelkov. Pri osemnajstih letih torej, letih, ko je njegov sin – torej samo ena generacija pozneje - postal vodilni v točkovanju svetovnega prvenstva v elitnem razredu MX2!

Brez očetove podpore ne bi bil tam, kjer je. Pravzaprav brez podpore celotne družine, ki diha za motokros. »Za vsakega športnika je pomembno, da ima ob sebi ljudi, ki mu veliko pomenijo, ki jim lahko 100 % zaupa, ljudi, ki mu stojijo ob strani tudi takrat, ko mu ne gre najbolje. V športu ne more biti vedno sonce, pridejo tudi oblaki, toča in jaz za svojo družino vem, da so vedno z mano! In jaz z njimi. Dihamo vsi za enega, eden za vse.« 

O treningih

Danes trenira dvakrat na dan. Kondicijski trening je na urniku vsak dan, trening na motorju in trening na cestnem kolesu pa se izmenjujeta. »Edino ponedeljki po dirki so izjeme – takrat imam prost dan. No, čeprav ne povsem – ob ponedeljkih največkrat igram tenis, za regeneracijo.«

Ko je v Sloveniji, trenira na progi, ki je od njegovega doma v vasi Pečke oddaljen približno kilometer in pol. »Ta proga je vrhunska. Z očetom jo stalno spreminjava. Oče pozna proge, na katerih imam dirke, ve, kakšni so skoki, kakšne so ritem sekcije in potem domačo progo pripravi tako, da je trening na njej čim bolj optimalen.« Še dobro, da je oče Bogo vešč dela z bagrom in lahko sam pripravi teren za sinov trening. Kaj pa Tim in upravljanje bagra? »Ko sem bil mlajši, nikoli nisem imel želje, da bi delal z bagrom. Zdaj, ko imamo majhen bager, ki je kot robot, pa me je delo z njim začelo zanimati. In se učim. Sicer nimam še pravega občutka, nekaj pa vseeno že naredim.«

Kaj pa trenutno?

Tim je tudi uradno svetovni prvak v razredu MXGP!

Konec maja 2016 je podpisal tudi pogodbo o zaposlitvi pri Policiji in se pridružil trideseterici slovenskih vrhunskih športnikov, ki so tam že zaposleni. Postal je tudi prvi moto športnik pod okriljem Avto-moto zveze Slovenije, ki je zaposlen pri Policiji.

 

Navijajmo skupaj za Tima!

V ponudbi AMZS so tudi promocijski artikli Tima Gajserja. Obiščite najbližjo poslovno enoto AMZS in jih nosite s ponosom.

Več o tem